Kategorija: POROČILA

Žal mi je na prireditvi “crknil” fotoaparat, zato objavljam nekaj fotografij in video posnetkov z dogodka v Stuttgartu, ki sta ga organizirala SKUD Triglav v sodelovanju s Koordinacijo slovenskih organizacij v južni Nemčiji, ki sem jih naredila s svojim mobilnim telefonom. Temu primerna je tudi kvaliteta. V zaključku še nekaj fotografij z nedeljskega potepanja po Ludwigsburgu z gledališko skupino, preden smo jih “spustili” na pot nazaj proti domovini. Mislim, da je bila zabava tako dobro obiskana, kot že dolgo ne, tako da nam je kot ste lahko ugotovili začelo zmanjkovati tako sedišč, kot pijače in jedače. Tisti, ki imate izkušnje z organizacijo podobnih dogodkov, veste, kako težko je predvideti, kakšen bo obisk, tako da smo, glede na to, da smo morali večkrat že kar nekaj artiklov vreči stran, bili pri nakupu tokrat previdnejši. Upam pa, da vseeno nihče ni ostal lačen ali žejen. Najlepša hvala vsem članom SKUD Triglav, ki so cel dan pridno delali; nabavljali, pripravljali dvorano, nam kuhali, stregli in na koncu še vse pospravili. Izjemna in res dobro vpeta ekipa ste. Resnična hvala tudi vsem, ki ste nam na odru popestrili večer, pri tem mislim na Gledališko društvo Vurberk, ki nam je uprizorilo komedijo Prigode topničarja Jožeta iz Zgornjega Dupleka in učence slovenske šole z učiteljem Vinkom Kraljem. Ste slišali, kaj se je zgodilo z Joževim glidekom ali kako lepo so mamice opisovali otroci? Kolikor niste slišali, vas dogajanje na odru ni dovolj zanimalo ali pa ste sedeli poleg tistih, ki so se precej nespoštljivo pogovarjali med seboj ali smejali, medtem, ko so se nekateri trudili na odru. Veste, da povem, kar mislim in tole je moralo biti povedano. V veliko veselje nam je bilo imeti v gosteh tudi avtorico knjige, na podlagi katere je bila pripravljena komedija, gospo Bredo Mulec, in dva urednika založbe Litera iz Maribora, ki je knjigo izdala. Ansambel Opoj nas je v nadaljevanju odlično razmigal. Fantje imajo enkratne glasove, raznolik repertuar in znajo narediti res dobro zabavo. Tudi njim iskrena hvala. Lepo je bilo videti “stare obraze”, s katerimi smo se pred korono redno srečevali in upam, da se kmalu spet kje srečamo. Hvala tudi vsem vam za obisk in dobro energijo, ki ste jo prinesli s sabo. Veseli bomo kakšnega prijaznega komentarja, kako ste se imeli, pa tudi kake konstruktivne kritike, da bomo lahko naslednjič še boljši.

Nekaj ljudi me je na prireditvi nagovorilo, da niso mogli slišati vsega, kar sem povedala na začetku na temo mednarodnega dneva žena, tako da še tu objavljam tekst.

“Glavni razlog našega današnjega druženja je mednarodni dan žensk, ki ga obeležujemo vsako leto osmega marca, društvo Triglav pa prvo soboto po tem datumu pripravlja tradicionalno zabavo ob dnevu žena.

Med iskanjem informacij o znanih Slovenkah sem naletela na internetno stran »I feel Slovenia«, s katere povzemam nekaj informacij. Že slovenski pesnik France Prešeren je v svoji Zdravljici med drugim izpostavil in počastil Slovenke, »prelepe žlahtne rožice«. Izjemne Slovenke najdemo na številnih področjih, tako v umetnosti, kot v kulturi, športu, znanosti, politiki, gospodarstvu in pri humanitarnem delu. Tu bom izpostavila le par izmed njih.

Barbara Celjska – V zgodovinskih virih je Barbara Celjska iz mogočne rodbine grofov Celjskih opisana kot visoka, vitka, nenavadno lepa, inteligentna ženska, obdarjena z naravnim talentom za politiko in diplomacijo. S poroko z najvplivnejšim evropskim vladarjem 14. stoletja Sigismundom Luksemburškim, je tudi sama postala ena najvplivnejših žensk tistega obdobja, in sicer je postala ogrska, češka in nemška kraljica ter s tem najvišje kronana glava v slovenski zgodovini.

Ita Rina – Ita Rina je bila kraljica filma v 20. in 30. letih 20. stoletja. Nekateri jo postavljajo ob bok Greti Garbi in Marlene Dietrich. Dvajsetletna Kraševka je svojo srečo poskusila v takratni filmski metropoli Evrope – Berlinu. Njena kariera se je strmo dvigovala. K temu sta najbolj prispevala filma Erotikon (1929) in Obešenjakova Tončka (1930). Dobila je številne ponudbe iz hollywoodskih studijev, da bi svojo kariero nadaljevala in nadgrajevala v ZDA, vendar pa je ponudbe zaradi ljubezni zavrnila in odšla v Beograd.

Ivana Kobilca – Ivana Kobilica je bila samosvoja slikarka, ki je kljubovala družbenim normam konec 19. in v začetku 20. stoletja ter je živela po svojih pravilih. Za slikarsko kariero se je odločila zelo zgodaj, že pri 16-ih letih. Njen opus obsega več kot 350 likovnih del, med katerimi velja omeniti sliki Poletje in Likarice, ki sta bili razstavljeni tudi na mednarodni razstavi v Parizu. Med najbolj znanimi deli je še Kofetarica, slika, ki je bila pri srcu tudi slikarki sami in je do konca življenja ni prodala.

Dr. Franja Bojc Bidovec – V Bolnici Franja so med 2. svetovno vojno rešili življenje številnim partizanom. Bolnica je delovala skrita očem v ozki soteski na območju Cerknega. Ime je dobila po izjemni zdravnici dr. Franji Bojc Bidovec, ki je z veliko požrtvovalnostjo prevzela vodenje bolnišnice in poskrbela za njeno širitev. Po njej je imenovan tudi najbolj znani slovenski kolesarski maraton – Maraton Franja.

Še ena ženska, ki na svojem področju kraljuje danes. – Ana Roš je ena najboljših kuharskih mojstric na svetu, ki je nase opozorila leta 2016, ko je sodelovala na dogodku Cook it Raw v konkurenci moških kolegov in že takrat navdušila. Sloves ji je prineslo sodelovanje v seriji Chef’s Table na Netflixu in leta 2017 je bila razglašena za najboljšo chefinjo na svetu. Kuharska samoukinja, ki je obesila kariero strokovnjakinje za mednarodne odnose na klin in se posvetila ustvarjanju v kuhinji, navdih črpa predvsem iz kulinarične tradicije Doline Soče. Njen ustvarjalni duh in spajanje lokalnih okusov na sodoben način je navdušilo tudi gastronomskega velikana Michelin, ki je Hiši Franko namenil dve svoji prestižni zvezdici.

Če bi želeli našteti vse ženske, ki so kljubovale družbenim normam, pogumno in včasih trmasto sledile svojim sanjam in se dvignile iz povprečja, bi bil seznam zelo dolg. Med številnimi imeni, ki izstopajo, najdemo vrsto mojstric pisane besede, kot sta denimo pisateljica Zofka Kveder, tudi borka za pravice žensk, ter pesnica Lili Novy, ki sta med drugim izpostavljeni na mednarodni Poti pisateljic.

Imamo številne vrhunske športnice, ki so se vpisale med športne legende. Ena teh je alpska smučarka Tina Maze, dvakratna olimpijska in štirikratna svetovna prvakinja, ki ima še vedno v lasti rekordno število doseženih točk v eni sezoni svetovnega pokala. Alenka Artnik premika meje mogočega in ves čas izboljšuje svoje rekordne globine potapljanja na dah, Janja Garnbret je izjemna plezalka in prva, ki je ubranila naslov svetovne prvakinje v balvanskem plezanju.

Ste vedeli, da imamo tudi Slovenko z Nobelovo nagrado za mir? Kot članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe Združenih narodov je bila med prejemniki te prestižne nagrade leta 2007 tudi slovenska klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Še par mojih besed… Prepričana sem, da prav vsaka ženska sodi na seznam posebnih žensk in prav vsaka izmed nas spreminja svet, pa naj bo to svet v okviru družine, kraja, v katerem živi, države ali celega sveta. Ne štejejo le dejanja, ki najdejo svoje mesto v časopisih ali na televiziji, štejejo tudi naša vsakodnevna dejanja, ki jih opravljamo kot matere, partnerke, hčere, prijateljice, zaposlene… Lahko smo hvaležne, da smo bile rojene v ženskam prijazno okolje, čeprav je tudi tu še na marsikaterem področju prisotna diskriminacija. Čestitajmo si, postavimo se zase, bodimo glasne in močne. Pri vsem tem pa ne pozabimo, da smo ženske in gojimo v sebi tudi tisto nežno plat ter si dovolimo biti ranljive. Občasno si dovolimo biti tudi razvajane, in sicer brez slabe vesti, saj si to glede na vso požrtvovalnost in delo še kako zaslužimo. Dragi moški, to ne pomeni, da ste vi kaj manj vredni, a dovolite, da danes v ospredje postavimo ženske in vsem prisotnim ženskam močno zaploskamo.”

predsednica SKUD Triglav in predsednica Koordinacije slovenskih organizacij v južni Nemčiji,

Gabrijela Žagar Ferreyra

Tudi letos smo se uspeli srečati, nekateri osebno, drugi preko spleta. Poročali smo o življenju slovenskih skupnostih po državah, ki jih zastopamo. Glavni povdarek pa smo namenili ohranitvi slovenskega jezika in različnim načinom, s katerimi bi jezik približali v tujini živečim Slovencem. Predstavnikom vlade in ostalim članom sem predstavila in razdelila tudi našo zloženko, v kateri smo zbrali precej zgodovinskih dokumentov iz časa osamosvajanja in predstavili bogato delovanje slovenskih društev, učiteljev in misij v Nemčiji v zadnjih petdesetih letih.

Več na spodnjem linku:

Seja Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu | GOV.SI

Kot smo že objavili, smo 06.11.2016 izvolili novo vodstvo koordinacije, ki bo nadaljevalo po mojem prepričanju dobro zastavljeno delo in ga še nadgradilo.

Na tem mestu bi se želela zahvaliti za podporo v vseh treh mandatih (skupaj torej šestih letih), tako nekaterim posameznikom kot društvom, ki so vključena v koordinacijo, pa tudi tistim, ki ste mi kdaj vrgli kako poleno pod noge, saj so me ta polena dodatno utrdila. K sreči je bilo polen bistveno manj kot vzpodbudnih besed, pohval in pomoči, tako da zadovoljna predajam “žezlo” Valeriji in Sonji ter ostalim članom koordinacije in jim želim veliko uspeha pri njihovem delu.

Objavljam še poročilo za zadnji dve leti, ki sem ga prebrala na sestanku koordinacije:

»V zadnjih dveh letih je koordinacija sledila svojemu osnovnemu namenu, in sicer povezovanje društev in koordiniranje prireditev.

Na internetni strani koordinacije so objavljene vse prireditve, naslovi in drugi kontaktni podatki društev, redno sem objavljala tudi vabila na posamezne prireditve in ostale zanimivosti, občasno tudi kako poročilo in nekaj slik. Od začetka aprila 2012 do danes smo imeli že skoraj 57560 klikov, skupaj sem objavila 314 postov. Poleg tega informacije redno objavljam na Facebook-ovi strani Slovenci v Nemčiji.

Finance so urejene. Blagajnik Denis Slanič je svoje delo opravljal korektno in natančno, za kar se mu najlepše zahvaljujem. V zadnjih dveh letih je bilo poravnano veliko članarin. Tako v letu 2015 kot v letu 2016 smo prejeli sredstva z urada, ki smo jih porabili za jubilejna darila, poštne in potne stroške ter organizacijo lastnih dogodkov.

Pod streho smo uspešno spravili obe folkloriadi in oba posveta. Organizatorji so se izredno potrudili in prav vse prireditve so lepo uspele. Delno smo se že dogovorili, kdo bo prireditvi organiziral v naslednjem letu.

Lani je koordinacija s pomočjo društva Drava iz Augsburga organizirala nogometni turnir, letos smo z društvom ICS iz Münchna organizirali športni dogodek. V letu 2015 smo organizirali gledališko igro v Stuttgartu in Augsburgu, jesenske igre pa žal nismo uspeli realizirati, saj mi je gledališka skupina en mesec pred nastopom odpovedala prihod. Pripravili smo dve spoznavni srečanji za na novo priseljene Slovence.

S konzulatom v Münchnu redno in dobro sodelujemo. Hvala generalnemu konzulu Jožefu Kečku in konzulki I. reda Mateji Stojanovič ter ostalim sodelavcem za pomoč in sodelovanje. Prav tako dobro je sodelovanje z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nekajkrat nas sta nas obiskala minister Gorazd Žmavec in državni sekretar Primož Ilešič, ki delovno pokriva območje Nemčije.

Moja vloga navzven: koordinacijo predstavljam na internetni strani, na Facebook-ovi strani Slovenci v Nemčiji, radijskih in časopisnih medijih, kadar me kdo od novinarjev pozove, delo koordinacije pa sem obe leti tako ustno na seji kot v pisni obliki predstavila tudi na seji Sveta Vlade RS za Slovence po svetu. Prav tako sem bila lansko leto izbrana za častno govornico na srečanju Slovencev v zamejstvu in po svetu v parlamentu, kjer sem med drugim predstavila življenje Slovencev v Nemčiji, delo koordinacije in probleme, s katerimi se spopadamo.

Ko že omenjam sestanke koordinacije, moram ugotoviti, da je bila na zadnjih nekaj sestankih udeležba žal precej manjša kot bi si želela. Že zadnjič smo razpravljali o smislu koordinacije in osebno sem vsekakor prepričana, da je koordinacija potrebna, saj se na sestankih vsaj parkrat letno osebno srečamo in pogovorimo o težavah in pozitivnih zadevah po posameznih društvih. Prav tako je pomembna prisotnost na internetnih straneh, kjer so zbrane prireditve in dogodki posameznih društev in koordinacije. Zaradi vsega naštetega novemu vodstvu želim, da bo uspešno nadaljevalo naše delo in nadgradilo delo koordinacije z novimi in svežimi idejami.

Hvala vsem, ki se v okviru posameznih društev trudite po svojih močeh in se udeležujete naših sestankov. Prav posebna hvala vsem vam, ki ste me podpirali, mi stali ob strani in pomagali pri organizaciji dogodkov koordinacije in srečanj po posameznih mestih.

Koordinacija mi je tudi osebno zelo veliko dala, saj se je za to delo potrebno naučiti sodelovati z ljudmi, jim prisluhniti, kar morda ni vedno moja močna plat, se spoprijeti z organizacijskimi nalogami, premagati tremo in kdaj stopiti na oder, a upam, da sem kljub vsemu svoje poslanstvo dobro opravila.«

Slovensko društvo Geris iz Nürnberga nam je z generalnim konzulatom iz Münchna pripravilo lep slovenski dan, s katerim smo se Slovenci v sklopu 25. obletnice osamosvojitve predstavili na glavnem mestnem trgu in dan zaključili s slavnostnim sprejemom v mestni hiši. Lepo je bilo in vsekakor bi za boljšo prepoznavnost Slovenije potrebovali več takih prireditev.

Dostojno smo obeležili rojstni dan naše mlade državice v Stuttgartu.

Hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravah in koncert množično obiskali, predvsem članom društev Triglav Stuttgart, Mura Bönningheim in Štorklja Schorndorf. Prav posebna hvala Darji Toš. Težko si predstavljam, kako bi lahko vse skoordinirala brez tebe. Hvala tudi veleposlaništvu za soorganizacijo, podporo in obisk iz dokaj oddaljenega Berlina.

Prepričana sem, da se nas je včeraj večina prisotnih v dvorani ob govoru veleposlanice Marte Kos Marko počutila izredno velike. Na njej edinstven hudomušen način nas je na kratko popeljala skozi slovensko zgodovino in nam nanizala številne dosežke Slovencev. Za mnoge niti vemo ne, da smo imeli Slovenci prste “vmes”. Ste vedeli, da je prvo poštno znamko izumil Slovenec? Jaz do včeraj tega nisem vedela. Ali koliko rjavih medvedov imamo v Sloveniji? Baje nekaj čez 700, kar je največ na km2 v Evropi. Pa, da imamo največ pesnikov in pisateljev na število prebivalcev…

V nadaljevanju nam je Marko Hatlak z bendom s povsem edinstvenimi interpretacijami in nekaj avtorskimi skladbami pokazal, kakšne glasbene mojstre imamo v Sloveniji. Mimogrede, gospod na klaviaturi je sin mojega učitelja glasbenega pouka v osnovni šoli, ki me je na vsak način želel imeti v svojem pevskem zboru, saj sem že takrat tako fino “brundala” tretji glas. Kar nekaj nas je ob poskočnih ritmih s težavo obsedelo na stolih.

Prijeten večer smo zaokrožili z manjšim sprejemom, ki nam ga je z izbranimi slovenskimi vini pomagala pripraviti družina Hižman (tudi vam iskreno hvala). Lepo je bilo…

Govor veleposlanice:

25 let Slovenije_Stuttgart_180616

Vse najboljše Slovenija in na še mnoga leta.

Znanstveni članek: SLOVENSKI IZSELJENCI IN NJIHOVI POTOMCI V NEMČIJI izpod peresa

Dr. Marijance Ajše Vižintin
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije/
ZRC SAZU, Slovenian Migration Institute
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
http://isim.zrc-sazu.si/sl#v

Članek je bil objavljen v znanstveni reviji Dve domovini / Two
Homelands, 2016, št. 43:
http://twohomelands.zrc-sazu.si/sl/issues/articles_list/43/2016

Članek bo predstavljen tudi na 21. posvetu slovenskih organizacij v južni Nemčiji, ki bo potekal od 4.-6.3.2016 v Baasmu. Avtorica nas vabi v petek, 4.3.2016, na okroglo mizo, saj bi rada z nami odprla nove teme:
– sodelovanje slovenskih društev z lokalnim (nemškim) okoljem
– vprašanje (so)financiranja društvenih prostorov.

Vabljeni v čim večjem številu.

Prispevek dr. Marjance Vizintin o obisku v Nemciji

http://medkulturni-institut.si/2015/07/

Dr. Marijanca Ajša Vižintin
Medkulturni inštitut
za vključujoče izobraževanje, raziskovanje in sodelovanje

http://medkulturni-institut.si/

Danes, 2.7.2015 sem imela čast nastopiti kot ena izmed uvodnih govornic na XV. vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Če koga zanima, kaj sem povedala, si lahko prebere moj prispevek.

……………………………………………………………………………………………………………………

Lep pozdrav dragi Slovenci in drage Slovenke, tako vi, ki živite v matični domovini kot vi, ki so vas v svet pospremile različne življenske okoliščine. V veliko čast mi je, da lahko spregovorim nekaj besed za tem govorniškim odrom.

Tema moje razprave se glasi “Slovenci v tujini smo ambasadorji svoje domovine”. Glede na to, da že peto leto opravljam vlogo koordinatorja slovenskih društev v južni Nemčiji in sem tudi zelo aktivna pri organizaciji dogodkov in prireditev v svojem društvu, bom izhajala predvsem iz prakse, saj tako posamezniki kot slovenske organizacije v Nemčiji predstavljamo nam vsem drago Slovenijo.

Pred slabima dvema mesecema sem v okviru svojega dopusta obiskala tudi Slovence, ki živijo v Buenos Airesu. Imela sem izredno srečo, da so ravno v času mojega obiska organizirali več prireditev in romanje v Lujan, katerega se že tradicionalno udeležujejo Slovenci iz cele Argentine. Na tem mestu vam ne bom razlagala, kako lepo so me sprejeli, mi razkazali svoje objekte in predstavili aktivnosti, temveč bi želela izraziti občudovanje nad občutkom pripadnosti domovini, ki ga v sebi nosijo ti ljudje, kljub temu, da mnogi med njimi še nikoli niso bili v Sloveniji. V pogovoru z mano so kar vsrkavali informacije o domovini, skoraj vsakdo si želi ponovno v Slovenijo, nekateri med njimi v Sloveniji zaradi lastne finančne situacije sploh še niso bili. Nek gospod mi je npr. s solzami v očeh dejal, da bi šel rad domov vsaj še enkrat preden umre. Moram priznati, da sem se med temi ljudmi počutila bolj Slovenko kot kdajkoli prej in nekajkrat me je prevela skoraj slaba vest, da imam možnost živeti tako blizu Slovenije in mi obisk domovine ne predstavlja nekajletnega projekta. Na prireditvah je bilo večkrat izpostavljeno vprašanje: “Kaj me dela Slovenca?” Je to bivanje v Sloveniji, kraj rojstva ali je to slovensko srce, ki nam bije v prsih. Prepričana sem, da je odločilno slovensko srce in želja najti svoje korenine. Popolnoma človeško je, da iščemo odgovore na vprašanja, kdo smo, kdo so naši predniki, in ko resnično začutimo pripadnost neki skupnosti, se praviloma pojavi želja po ohranitvi jezika in kulture za naše potomce. Ta želja je razumljivo precej večja pri nas, ki živimo na tujem in človeku stopijo solze v oči, ko vidi entuziastične nastope pevcev, folkloristov in dramskih skupin na tujem, pa naj bo to v Argentini ali v moji domači Nemčiji. Ne glede na to, da se znamo Slovenci odlično vključiti v okolje, v katerem živimo, ne pozabimo na svoje korenine in jih skozi različne aktivnosti, tudi ob pomoči matične domovine, ohranjamo. Zanimiv se mi zdi fenomen mladih v Nemčiji, ki so se rodili na tujem, pa se želijo odseliti v Slovenijo. Ne glede na to, da so v nemški družbi našli svoje mesto, so uspešni, imajo tu prijatelje, se jim zdi, da bi se bolje počutili doma, med svojimi ljudmi. Veliko se je na tem področju v zadnjih letih že naredilo, pa kljub vsemu bi bilo lahko študentskih izmenjav, delovnih praks ipd. še mnogo več.

Nemogoče spregledati pa je tudi obraten tok. V državah, ki so blizu Slovenije, kot sta npr. Nemčija in Avstrija, lahko v zadnjih letih opažamo velik pritok mladih, ki po zaključenem študiju v Sloveniji iščejo boljšo prihodnost na tujem. Žal gre praviloma za mlade, ki v tujino odnašajo dragocena znanja, ki se ne bodo nujno vrnila v Slovenijo. Prav razžalostijo me številna sporočila in prošnje po pomoči, ki jih večkrat dobim. Mnogi bi bili pripravljeni poprijeti za kakršnokoli delo, samo da bi lahko zapustili Slovenijo in marsikdo izjavi: “Nikoli več nazaj”. Mislim, da bi ti ljudje težko našli skupni imenovalec z osnovno temo današnjega dne “Slovenci in Slovenke v tujini za uspešno Slovenijo” iz povsem preprostega razloga; marsikdo ne želi niti slišati več za slovensko politiko, sistem dela ali sodni sistem, saj se počuti izigran ali celo prevaran. Slednje se je pokazalo tudi npr. ob nedavnem obisku predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na Bavarskem in v Baden Wuerttembergu. Medtem, ko so se Slovenci, ki že dlje časa živijo v Nemčiji obiska zelo veselili, so sodelovali pri oblikovanju programa za srečanje s predsednikom, sem od tistih, ki so se preselili pred kratkim dobila praviloma zelo odklonilne odgovore. Večina se jih srečanja ni želela udeležiti, saj jim predsednik pooseblja tisto, kar jih je pregnalo iz domovine. Tudi na spletu so se pojavljali odkonilni odgovori, kot npr.: “komaj nam je uspelo pobegniti, pa že lazi za nami”, “lepo na naš račun”, “naj kar tam ostane, kaj je naredil dobrega” in še bi lahko naštevala. Verjemite mi, da sem navedla le tiste manj sočne komentarje. Ob tem se sprašujem, kaj je ostalo od Slovenije, ki sem jo sama zapustila pred dobrimi devetimi leti. Saj pa smo bili takrat še polni entuziazma in želje narediti največ iz naše male, a čudovite državice. Je možno, da marsikateri mlad človek doma ne vidi več nikakršne perspektive, ko zaključi študij in se poda na pogosto ne prav lahko pot izseljeništva. Zadnja leta se intenzivno iščejo načini, kako bi ta t.i. beg možganov preusmerili nazaj v domovino in ustvarili pogoje za t.i. kroženje možganov. Odgovor je na videz preprost: narediti moramo spet državo, v kateri bo lahko vsakdo našel svoje mesto, delo, ki ga bo veselilo in bo zanj primerno plačan in se moramo že enkrat prenehati ukvarjati sami s seboj in s pozicijami ter položaji, ki bi jih radi zasedli. Vem, da rešitve niso tako preproste, kot se zdi, vendar pa ne smemo obupati, saj se nam sicer kot narodu ne obeta prav svetla prihodnost. V tujini nas čaka veliko, ki bi svoja znanja z veseljem vrnili domov, a ne za vsako ceno, temveč bi se radi vrnili v državo, ki bo pravična za vse, v kateri bomo vsi enaki pred zakonom, v kateri nas bo čakala svetla prihodnost in v kateri bomo lahko dostojno živeli.

V različnih situacijah sem že večkrat izjavila, da bi nas lahko država bolje izkoristila. Pri tem sem mislila predvsem slovenska društva in številne entuziaste, ki z dušo in srcem povezujemo Slovence v tujini, organiziramo raznorazna srečanja in prireditve ter pogosto zastopamo Slovenijo na različnih mednarodnih dogodkih. Da bi svoje ambasadorstvo lahko še bolje opravljali, potrebujemo določene osnovne pogoje. Po ocenah naj bi nas v Stuttgartu in okolici živelo okoli 20000 Slovencev, omenja se celo številka 30000, kar nas takoj po matični državi uvršča na vrh lestvice krajev z najgostejšo naseljenostjo Slovencev. Seveda se zavedamo, da je Slovenija v hudi stiski in želela bi si verjeti izjavam številnim politikov, da se situacija obrača na bolje. Kljub trenutni finančni situaciji pa bi vendar ponovno izrazila veliko željo Slovencev, ki živimo v Stuttgartu in okolici, da bi dobili nek skupen center, v katerem bi se lahko srečevali Slovenci, ki smo vključeni v skoraj deset okoliških društev in pa seveda tudi Slovenci, ki niso vključeni v nobeno društvo. Marsikatero društvo nima niti svojih prostorov, saj so najemnine na tem območju izredno visoke. Naj kot zanimivost omenim, da se člani mojega društva srečujemo v garaži. Poleg druženja bi lahko v takem centru organizirali raznorazne kulturne prireditve v manjšem krogu, saj je z nekim kulturnim programom težko napolniti večjo dvorano, pa tudi najem dvoran je izredno drag. Center bi lahko uporabili tudi za gospodarske forume, predavanja, razstave ipd., tako da bi to bil center za povezovanje v gospodarskem, kulturnem in družabnem smislu. Generalni konzulat iz Muenchna enkrat mesečno pride v Stuttgart. Morda bi tudi oni lahko našli svoje mesto v takem centru. Pogosto se v Stuttgartu ustavijo družine ali celi avtobusi Slovencev, ki nadaljujejo pot v Bruselj ali kam drugam. Ob vsakem takem obisku se pojavi problem, kje vse te ljudi postreči, včasih tudi nastaniti. Zadnje čase prihaja v Nemčijo tudi vedno več mladine, ki po študiju išče priložnost v tujini. Tudi tem ljudem bi radi pomagali, pa smo pogosto omejeni s prostorom. Sicer v Stuttgartu obstaja slovenski dom, ki služi kot pastoralno središče, je na odlični lokaciji, a je žal precej neprimeren za kakršnekoli druge aktivnosti, saj so prostori premajhni in neracionalni. Kljub vsemu pa ta dom za marsikoga predstavlja odskočno desko oz. prostor, kjer najde tisto prvo pomoč ali streho nad glavo, za kar se je treba v prvi vrsti zahvaliti sedanjemu župniku, ki ima za te ljudi veliko posluha in vedno odprta vrata. Zakaj se mi zdi tako pomembno, da bi imeli Slovenci svoj center? Po lastnih izkušnjah, ki jih imam z delovanji društev, lahko ugotovim, da so Slovenci v krajih, kjer imajo svoje društvene prostore precej bolj povezani in se med seboj mnogo bolj družijo. Ob prebiranju spletnih portalov ugotavljam, da je v Stuttgartu in okolici ogromno Slovencev, ki se ne vključujejo v nobeno organizacijo in bojim se, da bomo te ljudi počasi izgubili, če mi dovolite ta izraz. Zavedamo se, da obstajata dve vrsti Slovencev, in sicer tisti, ki tu živijo že desetletja ali so tu celo rojeni in tisti, ki smo prišli v zadnjih letih. Večina nas je potrebovala kako leto ali dve, da smo se vživeli v novo okolje, si našli stanovanje in delo, se naučili jezika, potem pa smo začeli iskati kontakte z drugimi Slovenci. Zavedamo se, da moramo biti potrpežljivi in počakati, da nas ti novi sami poiščejo. Glede na to, da dobivamo ogromno vprašanj in prošenj za pomoč, smo začeli organizirati spoznavne popoldneve, na katerih pomagamo s svojimi izkušnjami in praktičnimi nasveti, kako smo se lotili iskanja stanovanja in služb, katere prijave in zavarovanja so potrebna ob selitvi v tujino ipd. Vsekakor se mi zdi nujno, da ljudem ponudimo tudi drugačne načine druženja in srečevanja, ne le v okviru društev. Ugotovljamo lahko, da v večini društev članstvo rahlo upada, saj se je veliko starejših ljudi vrnilo v Slovenijo, Slovenci, ki so prišli zadnja leta, pa se kot že omenjeno ne vključujejo množično v društva. V nekaterih krajih so se ti mladi združili in so ustanovili svoje klube ali pa se enostavno preko spleta dogovarjajo za druženja. V takem centru bi lahko zgradili nekakšen most med Slovenci, ki tu živijo že leta oz. so bili tu rojeni in temi, ki so prišli v zadnjih letih.

Tudi koordinacija slovenskih društev v južni Nemčiji, kateri predsedujem, tako kot posamezna društva zasleduje podobne cilje. Poskušamo povezovati društva in posameznike in organiziramo dejavnosti, ki bi pritegnile člane večih društev. Tako smo organizirali nogometni turnir, pripeljali v goste znano gledališko skupino, menjamo lokacije pri organiziranju sestankov, ki jih povežemo z ogledi mest ali drugačnim druženjem. Zelo intenzivno pa smo seveda prisotni tudi na spletu.

S predstavniki države smo se pred kratkim dogovorili, da bi enkrat letno organizirali večjo prireditev za vse Slovence v Nemčiji, ki bi bila na nekoliko višjem nivoju. Tako bi na prireditev lahko povabili tudi nemške prijatelje in partnerje in bi tako na čudovit način predstavili svojo državo in številne odlične umetnike, ki bi jih povabili k sodelovanju. Prvo tako prireditev bomo predvidoma organizirali v letu 2016, ko Slovenija praznuje 25. obletnico osamosvojitve.

Veliki ambasadorji slovenstva so tudi učitelji slovenskega dopolnilnega puka, ki sodelujejo na večini prireditev društev in predstavljajo zelo pomembno vez med društvi, Slovenci, ki niso vključeni v društva in matično domovino. Veliko ljudi se iz raznoraznih razlogov ne želi vključiti v društva in tem ljudem pomenijo slovenski učitelji pogosto edino vezo z domovino in slovenstvom. Potrebno je poudariti, da smo Slovenci na tem področju nekaj posebnega, saj se otroci poleg jezika učijo tudi slovenske kulture in običajev, kar je razvidno že iz samega imena pouka: dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Velika škoda bi bila, če bi prišlo na tem področju do krčenja finančnih sredstev ali zmanjševanja števila učiteljev, saj le-ti dobro poznajo ljudi in kraje, v katerih delujejo. Nekateri že danes pokrivajo velika področja in v primeru zmanjšnja števila učiteljev bi bilo njihovo delo še toliko bolj oteženo. Prav tako sem že večkrat izrazila željo, da bi bili učitelji slovenskega jezika v poletnem času poslani v tujino, kjer bi bili organizirani tečaji slovenskega jezika. V Nemčiji imajo posamezne zvezne države namreč različne termine poletnih šolskih počitnic, tako da se marsikdo tudi iz tega razloga tečajev v Sloveniji žal ne more udeležiti. Tudi odrasli večkrat izrazijo željo, da bi se želeli naučiti slovenskega jezika oz. bi svoje znanje želeli osvežiti ali nadgraditi. Nekateri so odraščali v mešanih družinah in se jezika niso naučili, v odrasli dobi pa se pri marsikomu pojavi zelo močna želja, da bi se naučil jezika svojih staršev. Seveda imam tu v mislih tečaje slovenskega jezika, ki bi bili lahko plačniški, vendar s kvalificiranimi učitelji iz Slovenije.

Na tem mestu bi želela opozoriti še na sledeč problem. Kljub temu, da je v Zakonu o odnosih s Slovenci po svetu urejena dolžnost RTV Slovenije o poročanju dogajanja na tujem, v zadnjih letih opažamo, da poročanja skoraj ni več.  Le še v radijski oddaji Slovencem po svetu na Radiu Slovenija občasno poročajo o naših aktivnostih. Še pred nekaj leti je o večjih prireditvah, to sta folkloriada slovenskih folklornih skupin in posvet vseh slovenskih organizacij v Nemčiji, novinar RTV Slovenija, ki je bil zadolžen za poročanje iz Nemčije, pripravil prispevek. Tako smo bili Slovenci v Nemčiji vsaj na kratko omenjeni v osrednjem dnevniku ali v odmevih, občasno pa je bila o dogodkih narejena tudi posebna televizijska oddaja. Zadnja leta so bile ostale teme očitno pomembnejše in Slovenci v Nemčiji nismo našli prav pogosto svojega mesta na nacionalni televiziji.

Če idejo ambasadorstva še nekoliko razširim, lahko ugotovim, da smo Slovenci na tujem na nek način ves čas ambasadorji svoje domovine, če to želimo ali ne. Na delovnem mestu vsi vedo, da sem Slovenka in seveda upam, da dostojno zastopam svojo domovino. Ljudje se nagibamo h posploševanju in k hitremu delanju zaključkov v smislu, da so vsi predstavniki neke narodne skupnosti podobni posameznikom, ki jih poznamo. Svojo domovino predstavljamo tudi na vseh drugih področjih življenja. Kadar je npr. storjeno neko kaznivo dejanje, mediji ne pozabijo omeniti, da ga je storil nemški državljan z npr. slovenskimi ali hrvaškimi koreninani. Po mojih izkušnjah smo Slovenci našli lepo mesto v nemški družbi, smo cenjeni in vsakdo izmed nas lahko s ponosom reče Slovenec sem ali Slovenka sem. Sama izkoristim vsako možnost, da povem, od kod prihajam, da predstavim lepoto Slovenije ter našo kulturo in kar nekaj Nemcev sem že pripeljala v svojo drago domovino.

Naj zaključim z delčkom znane pesmi Otona Župančiča Z vlakom:

“S silo neznano

si segla mi do duše globin:

do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin,

kako te ljubim globoko…

Domovina, daj mi roko,

ne beži, ostani pri meni,

tesno, tesno me okleni,

in pel ti bom pesem visoko,

pel materi češčeni,

kot ni ti še nihče pel…

Src miljon bom razvnel,

uklonil jih tvoji oblasti,

raznetil v dušah strasti,

bom plemenite, mlade,

da radovoljne zaklade,

najdražje pred te polože.“

Zakaj sem izbrala ravno to pesem? Ker tudi sama pogosto sedim v vlaku z nekim čudnim občutkom tesnobe, ko odhajam od doma domov. Ja, imam dva doma in včasih se mi zdi tudi dve življenji. Tako kot je naš znani pesnik ob odhodu v tujino začutil veliko ljubezen do domovine, lahko tudi zase ugotovim, da sem se z vprašanjem, kaj mi pomeni domovina, začela intenzivneje ukvarjati šele, ko sem se odselila na tuje. Prav tako sem na tujem začutila močno željo ohraniti slovenstvo v sebi in željo pripomoči k temu, da se slovenstvo ohranja tudi med drugimi Slovenci v Nemčiji. Mislim, da je aktivna udeležba pri povezovanju tu živečih Slovencev del mojega poslanstva in želim si, da slovenska beseda, kultura in običaji v Nemčiji ne bi šli v pozabo.

Hvala za pozornost in prijeten preostanek dneva vsem skupaj.

.

Poročilo po 20. posvetu slovenskih organizacij v Nemčiji, Wiesbaden, 27.2.-1.3.2015

Na posvetu v Wiesbadnu sem se udeležila predavanj in okroglih miz in sama aktivno sodelovala v vodeni razpravi na temo “Aktualna problematika v delovanju društev v Nemčiji”. Z Jožetom Pahičem, predsednikom koordinacije društev severne Nemčije, sva poročala o delovanju obeh koordinacij, v nadaljevanju pa sem kot pripravo na sejo Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, ki bo v začetku julija, predstavila točke, o katerih imam namen govoriti na seji in pozvala prisotne, da me popravijo oz. dopolnijo, kolikor bi želeli, da na seji spregovorim še o čem drugem.

V okviru vodene razprave smo imeli predsedniki posameznih društev in oba predsednika koordinacije priložnost, da predstavnikom iz Slovenije in ostalim prisotnim predstavimo trenutno situacijo v delovanju društev. Ugotovili smo, da v večini društev sicer članstvo rahlo upada (izjema je Drava iz Augsburga, kjer članstvo narašča), saj se je veliko starejših ljudi vrnilo v Slovenijo, Slovenci, ki so prišli zadnja leta, pa se ne vključujejo množično v društva, vendar pa večina društev še vedno nemoteno deluje in služi svojemu namenu. Prav tako smo ugotovili, da so se vodstva večine društev pomladila, tako da so vodstvene pozicije prevzeli mlajši, starejši pa še vedno aktivno sodelujejo in pomagajo z izkušnjami. Kljub vsemu je potrebno ugotoviti, da so se nekatera društva v zadnjih letih ukinila ali pa praktično niso več aktivna. Nekaj takih društev je v okolico Bodenskega jezera in Essna. Lani se je ukinilo tudi društvo v Berlinu, a se je letos ustanovilo novo društvo, ki se precej povezuje z Nemci. V povezovanju z Nemci tudi sicer vidimo prihodnost za naša društva.

Vsi predsedniki so si bili enotni v izjavi, da so društva še kako pomembna, in da le obe koordinaciji ne bi bili dovolj. Tega mnenja sem tudi sama, saj so med posameznimi društvi velike razdalje in društva delujejo na terenu samem, torej bliže članom. Vsebinska ponudba društev je podobna: kultura, druženje, zabava, s tem, da dajejo posamezna društva večji povdarek kulturi. Vsi se zavedamo, da mora biti ponudba raznovrstna in zanimiva tudi za mladino.

Tudi koordinacija zasleduje podobne cilje. Poskušamo povezovati društva in posameznike in med njimi zgraditi nek most, tako da organiziramo dejavnosti, ki bi pritegnile člane večih društev, npr. nogometni turnir, menjavanje lokacij pri organizaciji sestankov, ki jih povežemo z ogledi mest ali drugačnim druženjem, organizacija gledališke predstave pri večih društev ipd. Na internetni strani koordinacije so zbrane informacije, ki so zanimive za vse Slovence, vodimo seznama vseh prireditev in kontaktnih podatkov.

Večina društev ima svojo internetno stran, prisotna so tudi na Facebooku. Enako velja za koordinacijo, ki prav tako preko interneta oglašuje in nagovarja Slovence, ki si želijo druženja in zabave. Zavedamo se, da obstajata dve vrsti Slovencev, in sicer tisti, ki so že desetletja tu ali so tu celo rojeni in tisti, ki smo prišli v zadnjih letih. Večina nas je potrebovala kako leto ali dve, da smo se vživeli v novo okolje, si našli delo, se naučili jezika, potem pa smo začeli iskati kontakte z drugimi Slovenci. Zaradi tega moramo biti potrpežljivi in počakati, da nas ti “prišleki” sami poiščejo. Smiselno bi bilo organizirati kakšne spoznavne popoldneve, na katerih bi prišlekom pomagali s svojimi izkušnjami in praktičnimi nasveti.

Po nekih podatkih naj bi v zadnjih letih Slovenijo zapustilo ca. 20000 oseb. Polovica teh oseb naj bi odšla v Avstrijo in Nemčijo. V Nemčiji naj bi bilo trenutno ca. 45000 Slovencev.

S predstavniki države (minister, veleposlanica, generalni konzul) smo se dogovorili, da bi enkrat letno organizirali večjo prireditev za vse Slovence v Nemčiji, ki bi bila na višjem nivoju. Tako bi na prireditev lahko povabili tudi nemške prijatelje in partnerje. Prvo tako prireditev bi organizirali v letu 2016, ko Slovenija praznuje 25. obletnico osamosvojitve. Minister se bo povezal z ministrstvom za kulturo, nato dal navodila veleposlanici, ki se bo za realizacijo prireditve povezala z obema koordinacijama. Organizatorja prireditve bi bila tako urad in veleposlaništvo v sodelovanju s slovenskimi društvi v Nemčiji.

Gabrijela Žagar, predsednica koordinacije slovenskih društev v južni Nemčiji in članica Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu

Poročilo dr. Barbare Ivančič Kutin po njenem sodelovanju na 20. posvetu slovenskih društev v Nemčiji v Wiesbadnu. Vodila je dve delavnici in sicer delavnico “Slovenska slovstvena folklora in njeno zbiranje med Slovenci po svetu” ter delavnico “Izročilo naših babic: pripovedi, pesmi, pregovori, izštevanke, molitvice in še kaj.”

Poročilo o zbiranju slovstvene folklore med Slovenci v Nemčiji

Zelo sem bila vesela, ko sem v začetku decembra 2014 od g. Igorja Križnarja dobila povabilo za udeležbo na 20. posvetu slovenskih organizacij v Nemčiji. Z veseljem sem ga sprejela kot priložnost, da bom lahko med člani slovenske skupnosti v Nemčiji poskušala dokumentirati nekaj slovstvene folklore, kot so pravljice, povedke, šaljive zgodbe, anekdote, izštevanke, stare molitvice ipd. Na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU sem se namreč zavzela za nalogo, da bi v prihodnjih letih ob vsaki za to ugodni priliki poskušala zbrati slovstveno folkloro v različnih slovenskih skupnostih po svetu. Tovrstno kulturno izročilo je bilo namreč do nedavnega povsem prezrto, saj ni bilo deležno niti dokumentiranja, kaj šele strokovnih in znanstvenih obravnav. Dogodilo se je, da sem leta 2011 lahko opravila 3-tedensko terensko raziskavo med Slovenci v ZDA, leta 2014 sem bila 10 dni med Slovenci v Srbiji, zdaj pa mi je prišel naproti kratek, a nadvse dragocen obisk med Slovenci v Nemčiji.

Da bi se lahko čim prej lotila dela, so mi organizatorji omogočili, da je bilo moje predavanje z naslovom Slovenska slovstvena folklora in njeno zbiranje med Slovenci po svetu na vrsti že v petek zvečer. V njem sem udeležencem predstavila svoje delo in jim ob podpori avdio in videoposnetkov poskušala čim bolj nazorno pokazati, kakšne vrste gradiva pridejo v poštev. Že isti večer je bilo do poznega večera posnetega nekaj zanimivega gradiva. Delo se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo peko cele sobote vse do večernega kulturnega programa, po prireditvi pa še pozno v noč. V nedeljo dopoldne je bila na vrsti še delavnica Izročilo naših babic: pripovedi, pesmi, pregovori, izštevanke, molitvice in še kaj. Delavnica je bila namenjena predvsem udeležencem, da bi sami kaj povedali. Ogrevali smo se s pomočjo videoposnetkov pripovedovalcev s terena. Potem pa se je nekaj udeležencev opogumilo – začelo se je pripovedovanje, ki ga je bilo veselje poslušati! Dogajanje bi se zagotovo še bolj razvnelo, če bi nas ne priganjal urnik. Vseeno so na posnetku ostale 4 zelo dobro ubesedene folklorne pripovedi: razlagalno povedka in 3 šaljive pripovedi. To je lepo dopolnilo zbirko pripovedi, ki so bile dokumentirane med narativnimi intervjuji z 18 sogovorniki, ki sem jih zvabila na pogovor in pripovedovanje v preteklih (ne celih) dveh dnevih. Poleg informatorjev, ki živijo v Nemčiji, so nekaj gradiva prispevali tudi gostje iz Slovenije: čakajoč na prevoz do letališča je g. Tone Partljič kot iz rokava natresel lep kupček anekdot o slovenskem pisatelju Francetu Bevku ter nekaj zgodovinskih pripovedi o zavednoslovenskih Primorcih v Mariboru pred drugo svetovno vojno.

Prav vsem sogovornikom se iz srca zahvaljujem za sodelovanje! Hvala tudi organizatorjem za povabilo (“vpletena” je bila tudi dr. Marijanca Ajša Vižintin) in vsem, ki so prispevali k uspešni in ustvarjalni izvedbi srečanja.

Gradiva še nisem utegnila natančno popisati, zato še ne morem poročati o natančnem številu dokumentiranih enot. Približno pa je takole: vsak informator se je spomnil vsaj kakšnega fragmenta, večina je prispevala po več enot, našli pa so se tudi pripovedovalci z bogatejšim repertoarjem (največ je bilo pripovedi s strašljivo, coprniško in ezoterično vsebino). Taka bera je pri tako hitrem tempu, ki ni omogočal poglobljenega dela s posameznim intervjuvancem, več kot zadovoljiva! Gotovo pa bo treba zbiranju pripovednega izročila med Slovenci v Nemčiji nameniti vsaj še nekaj terenskih dni.
Cilj tega dokumentiranja je – poleg arhiviranja gradiva za folkloristične, etnološke, dialektološke in druge raziskave, ki zadevajo Slovence po svetu – objava v zbirki Glasovi. V tej zbirki slovenskih folklornih pripovedi iz današnjih, ki jo že od vsega začetka (od l. 1988) ureja ddr. Marija Stanonik, je doslej izšlo že 44 knjig (skupaj več kot 17.000 enotami); vsaka knjiga je z drugega območja slovenskega etničnega prostora: večina Slovencev v Sloveniji in v zamejstvu torej že ima svojo knjigo (le še nekaj je belih lis, ki bodo, upajmo, kmalu zapolnjene). Prav pa bi bilo, da bi tudi Slovenci po svetu nekoč dobili svojo knjigo!