Avtor: gabrijelaz

”Kdor ne pleše, ni Slovenc hej, hej, hej.”, bi se prav lahko glasile vrstice znane slovenske navijaške pesmi. Še prav posebej povezuje folklorni ples nas Slovence, ki smo si za svoj dom izbrali tujino. 27.10.2012 se je v Plochingenu v organizaciji Slovenskega kulturnega in športnega društva Kajuh Uhingen-Ebersbach odvila že 26. folkloriada, ki jo je svečano odprl generalni konzul iz Münchna Marko Vrevc. Vabilu so se poleg generalnega konzula odzvali tudi župan Lenarta Janez Kramberger s soprogo, sekretar pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Primož Ilešič ter vicekonzulka Andreja Horvat. Na prireditvi so se ponovno predstavile delujoče slovenske folklorne skupine na območju ZR Nemčije. Tokrat so nastopile žal le štiri skupine, in sicer folklorne skupine iz Münchna, Augsburga, Essna in Stuttgarta. Folklorni skupini iz Ingolstadta in Berlina sta svoj obisk zaradi bolezni in odsotnosti nekaterih plesalcev zadnji hip odpovedali. Plesalci so s svojim plesnim programom zaobjeli večino slovenskih pokrajin, saj so nam zaplesali štajerske, primorske, gorenjske in prekmurske plese. Gostujoča srbska folklorna skupina Sloga iz Stuttgarta nas je s poskočnimi ritmi dodatno razgrela, predstavila pa sta se nam je tudi obetaven mlad glasbenik Patrik Auer iz Kirchheima in ženski pevski zbor iz Lenarta. Po uradnem delu smo se vsi prisotni zavrteli in zapeli ob zvokih ansambla Štajerski fakini in tako dodatno pokazali, kako pomemben nam je ples, slovenska beseda in slovenska kultura.

Hvala predsedniku Slovenskega kulturnega in športnega društva Kajuh Uhingen-Ebersbach Francu Sumerju in ostalim članom društva za organizacijo in požrtvovalno delo.

SKUD Triglav iz Stuttgarta je letos organiziral ze 5. posvet za mlade Slovence po svetu. Tokratnji posvet smo zeleli se prav posebej priblizati mladim in manj mladim udelezencem in mislim, da nam je to ob pomoci vseh predavateljev odlicno uspelo.

Posvet smo zaceli v soboto, 5.5. malo po 9 uri z nogometno tekmo med ekipama iz Berlina in Stuttgarta. Slednji sta se pridruzila tudi dva igralca iz Zuericha. Prva tekma se je na veliko veselje vecine navijacev koncala z zmago domace ekipe. Drugo tekmo so zmagali Berlincani. Po izvajanju enajstmetrovk pa je zmaga dokoncno ostala v Stuttgartu. Seveda so takoj stekli pogovori o povratni tekmi v Berlinu.

Po krajsem premoru smo nadaljevali s predavanji, ki so potekala do vecera in jih je suvereno povezovala nasa Marija Mauko.

Aytekin Celik, predstavnik stuttgartskega Stadtjugendringa, nam je povedal nekaj besed o Cybermobbingu, ki je v internetnem svetu, ki ga trenutno zivimo, se kako aktualen. Aytekin nam je na humoren nacin, podprt s stevilnimi prakticnimi primeri, priblizal prednosti in pasti interneta ter socialnih omrezij, predvsem Facebooka, katerega uporabniki smo bili skoraj vsi prisotni v dvorani. Dal nam je tudi nekaj namigov, kako odreagirati na sikaniranja, ter na kaj je treba paziti pri objavi posameznih vsebin.

Vicekonzulka iz Muenchna Andreja Horvat nam je na kratko predstavila novosti na konzularnem podrocju ter organizatorjem izrekla nekaj pohvalnih in vzpodbudnih besed. Meni, da je ravno povezovanju mladih in srecevanja na prireditvah, kot je ta posvet, ustrezen nacin, da bo slovenstvo v Nemciji se naprej zivelo.

Dr. Irma Kern iz lektorata za slovenscino na Univerzi v Tuebingenu nam je predstavila studij slovenscine na Filozofski fakulteti v Tuebingenu. Zanimivo je bilo slisati, kaksni so lahko vzgibi za ucenje slovenscine in na kaksen nacin poteka studij. Poleg studija pa zeli dr. Irma Kern s sodelavci nas jezik tako Slovencem v Nemciji kot tujcem priblizati tudi s predavanji, veceri slovenskega filma ipd. Gledalcem filma Petelinji zajtrk se je na primer zdel zanimiv pomen naslova filma in kaj kmalu smo ugotovili, da tudi vsi prisotni v predavalnici ne poznamo pomena besedne zveze petelinji zajtrk.

Zupnik slovenske katoliske misije v Stuttgartu dr. Zvone Strubelj nam je priblizal Primoza Trubarja na nekoliko drugacen nacin, in sicer s sprehodom med obelezji, ki nosijo njegovo ime. Primoz Trubar je bil namrec v Baden-Wuerttembergu izredno cenjen je tako omenjen na vecih tabel na hisnih fasadah, na nagrobnih spomenikih itd. Njegovo delo je obelezeno celo na vratih ljubljanske stolnice, na katerih roka s knjigo simbolicno predstavlja prvo knjigo v slovenskem jeziku in pomen pisane slovenske besede za nas narod. Svoje predavanje je dr. Zvone Strubelj zakljucil s krajsim vprasalnikom, s katerim smo vsi prisotni pokazali, kako pozorno smo predstavitev poslusali. Zmagovalec, ki je vprasalnik prvi oddal, je prejel knjigo o Primozu Trubarju.

Ucitelji iz Baden-Wuerttemberga in Svice so spregovorili o pomenu slovenskega dopolnilnega pouka. Vinko Kralj je ponosen na vse svoje nekdanje ucence, ki danes kot odrasle osebe uporabljajo slovenscino, Velimir Brunski je na prakticnih primerih poskusal prikazati pomen ucenja slovenscine, dr. Mira Delavec pa nam je med drugim predstavila svoja zavzemanja za ohranitev groba s posmrtnimi ostanki enega od slovenskih literatov ter z grenkobo ugotovila, da so ji bila pri njenem delu pod noge vrzena stevilna polena. Uciteljici iz Svice Simona Gotal in Jasmina Leposa sta nam predstavili svoj nacin dela, skupino Slovenscina v Svici, Knjezevini Lihtenstajn in na Predarlskem na Facebooku ter izvedli zanimivo delavnico, na kateri smo vsi prisotni pokazali svojo kreativnost. Razdelili smo se namrec v skupine in iz izbranih besed sestavili zgodbice, ki smo jih predstavili ostalim udelezencem. Zgodbice sta uciteljici tudi objavili na omenjeni strani na Facebooku. Na koncu so prisotni izvedli se nekaj pantomim, ob cemer smo se nasmejali do solz.

Za zakljucek resnega dela sobotnega dne sva Gabrijela Zagar, koordinator slovenskih drustev na obmocju juzne Nemcije in Jasmina Ritlop, koordinator na Predarlskem, spregovorili nekaj besed o delu obeh koordinacij in boljsem povezovanju mladine. Robert Pecjak nam je v nekaj besedah predstavil svojo idejo, da bi se naslednjic srecali v Schwarzwaldu, kjer bi se odpravili na krajsi pohod in se za zakljucek pozabavali v eni izmed tamkajsnjih restavracij. Kris Namar iz Zuericha nas je povabil na mesecna srecanja, ki jih organizira za mlade iz Zuericha in okolice. Berlincani pa so se zahvalili za povabilo na letosnji posvet in nas povabili na povratno nogometno tekmo v Berlin. Seveda se bomo z veseljem odzvali.

Po okusni vecerji smo se pozabavali in naplesali z nasim prijateljem Francijem in skupino Don Kihot iz Slovenije, ki se ji je na kitari in s petjem pridruzil nas ucitelj slovenskega jezika Vinko Kralj. Nekaj pesmi sta odlicno zepeli tudi Claudia Forjan in Barbara Studer. Kris Namar iz Zuericha nam je s prijatelji predstavil nekaj svojih cocktailov in glede na gneco pred njegovim delovnim pultom so morali biti cocktaili zelo okusni. Iz Slovenije pa je prisla tudi odlicna mlada harmonikasica Maja Bobnar, ki nas je vse spravila na noge s svojim energicnim igranjem. Pricarali smo si res enkraten vecer, ki se je zavlekel vse do jutranjih ur.

Naslednji dan, torej v nedeljo, 6.5. smo po zajtrku prisostvovali sveti masi, ki jo je daroval nas mladi zupnik Ales Kalamar. Po masi pa nam je predstavil se svoje delo s clani navijaske skupine Viole, ki jih je sam oznacil za oddaljene, v letih, ko je se sluzboval v Sloveniji. Skozi vse tezave in notranje stiske so se med njimi spletle pristne prijateljske vezi.

Posvet smo zakljucili v zgodnjih popoldanskih urah s tesnimi stiski rok, toplimi oblemi in obljubami, da se naslednje leto zagotovo spet vidimo na 6. posvetu za mlade.

Ko človek dopolni 25 let, ima občutek, da mu cel svet leži pod nogami. Toliko je še reči, ki bi jih rad počel, doživel in videl. Tudi naša folkloriada je dopolnila letos 25 let in entuziazem mladosti, pa vendar že določene zrelosti, se je ob organizaciji prireditve odražal tudi v nas, članih SKUD-a Triglav iz Stuttgarta, ki je bil letošnji prireditelj. Že prva folkloriada davnega leta 1986 je bila pod taktirko naše dolgoletne predsednice ga. Ane Štuhec organizirana ravno v Stuttgartu, kar nam je dalo dodatni zagon.

Koordinacijski odbor za južno Nemčijo je 15.10.2011 ob 14 uri organiziral prvo srečanje predsednikov vseh slovenskih društev v Nemčiji z ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjanom Žekšem, sekretarjem g. Primožem Ilešičem, ambasadorjem iz Berlina g. Mitjem Drobničem, generalnim konzulom iz Münchna g. Markom Vrevcem in vicekonzulko ga. Andrejo Horvat. Delovnega kosila sta se udeležila tudi oba duhovnika v Stuttgartu dr. Zvone Štrubelj in g. Aleš Kalamar ter učitelj slovenskega dopolnilnega pouka g. Vinko Kralj. Kosilo je potekalo v izredno prijetnem vzdušju, goste iz Slovenije je predvsem zanimalo, kako gre društvom v Nemčiji, na katere dosežke so društva ponosna in kaj bi se dalo morda še izboljšati.

Ob 16 uri smo se preselili v dvorano, kjer se nam je kot častni gost pridružil tudi župan mesta Stuttgart dr. Wolfgang Schuster, ki je v svojem pozdravu med drugim poudaril, da smo Slovenci v Stuttgartu in okolici izredno dobro sprejeti s strani lokalnega prebivalstva in pomembno prispevamo k raznolikosti in pestrosti kulturnega življenja na tem območju. V treh urah programa, ki ga je odlično in razgibano povezovala ga. Irena Polak-Fištravec iz Maribora, se je na odru zvrstilo nekaj častnih govornikov, šest slovenskih folklornih skupin, ki delujejo v Nemčiji (otroška folklorna skupina SKUD-a Triglav in slovenske župnije iz Stuttgarta, Lastovka iz Ingolstadta, Lipa iz Münchna, Slovenija iz Berlina, Drava iz Augsburga, Triglav iz Stuttgarta), gostujoča folklorna skupina Kresnik iz Maribora, tamburaška skupina Bisernica iz Ljutomera in srbska folklorna skupina Sloga iz Stuttgarta, ki je s svojim živahnim plesom dodobra prebudila občinstvo. Folklorniki SKUD-a Triglav so se koreografu in avtorju tokratne odrske postavitve g. Alešu Kolarju, ki se je pred kratkim preselil v Graz, zahvalili za ves njegov trud in potrpežljivost in mu izročili darilo, ki ga bo spominjalo na prijetne skupne trenutke v Stuttgartu. Vsak plesni nastop šestih folklornih skupin, ki so nastopile v tekmovalnem delu, je budno spremljal ocenjevalec g. Vasko Samec, vendar je bil v svoji oceni v pogovoru z vodji folklornih skupin prizanesljiv in je pohvalil, kar je bilo dobrega ter dal nekaj konstruktivnih pripomb, kaj bi se dalo še izpiliti oziroma spremeniti. Minister dr. Boštjan Žekš in predsednik SKUD-a Triglav g. Andrej Vudler sta nastopajočim skupinam podelila priznanja za nastop, jaz kot predsednica Koordinacijskega odbora za južno Nemčijo pa sem dolgoletnim plesalcem iz različnih folklornih skupin podelila simbolična darila in se zahvalila prireditelju za lepo izpeljano prireditev.

Od 19 ure pa vse do 1 ure zjutraj nas je zabaval ansambel Kolovrat, ki trenutno sodi v sam vrh slovenske narodnozabavne glasbe. Obiskovalci so bili nad njimi navdušeni, kar se je odražalo v vedno polnem plesišču. Tudi zunaj dvorane se je predvsem v odmorih ves čas nekaj dogajalo. Na eni strani so mladi člani SKUD-a Triglav postavili svoj bar in poskušali ugoditi vsem željam žejnih gostov, vrtela pa se je tudi moderna glasba, tako da se je marsikdo pozibaval tudi v modernih ritmih. Na drugi strani so fantje raztegnili harmonike, tamburaši pa so prav tako navdušeno igrali na svoje inštrumente. Nekaj pesmi, ki jih vsi poznamo, smo celo skupaj zapeli in v zraku je bilo na vsakem koncu čutiti neko pozitivno energijo in slovenski ponos. Da nismo ostali lačni, so poskrbele pridne roke v kuhinji in strežbi, pa tudi ostali člani SKUD-a Triglav so po svojih močeh pripomogli k temu, da je prireditev tako dobro uspela.

Program folkloriade smo zaokrožili naslednji dan, to je 16.10.2011, s srečanjem s člani ansambla Kolovrat v slovenskem domu v Stuttgartu, kjer smo pojedli pozni zajtrk ter si v dvorani Sv. Konrada pogledali svojevrstno komedijo ”Kdo je Kolovrat”. Krohotali smo se od prve do zadnje minute in že dolgo nisem videla toliko zadovoljnih in na vsa usta nasmejanih obrazov.

Veseli smo predvsem dejstva, da smo prisotni na prireditvi pokazali, da je tudi nam, ki živimo zunaj slovenskih meja, mar za našo slovensko kulturo, folklorni ples in druženje. Številni mlajši gostje pa so dokaz, da je treba računati tudi z njimi, in da niso popolnoma poniknili v nemški družbi, da pa jih je treba znati pritegniti in pripraviti prireditve, ki so zanimive tudi zanje. Še prav posebej me kot koordinatorko za južno Nemčijo veseli, da smo se Slovenci na tem območju začeli povezovati tudi preko nemških meja. Tokrat so nam namreč v goste prišli Slovenci iz Züricha, ki so bili nad dogajanjem v Stuttgartu navdušeni. V kratkem jim bomo obisk vrnili z nastopom folklorne skupine in obiskom prireditve ob 40. obletnici slovenskega planinskega društva Triglav iz Züricha. Za pristna prijateljstva med Slovenci zunaj Slovenije torej ni meja. Glede na to, da nas ni prav dosti, moramo držati skupaj, se družiti in našim zanamcem ohranjati slovensko kulturo, slovenske običaje in slovenski jezik. Slednje je lepo zaokrožil minister dr. Boštjan Žekš z besedami: ”Slovenci se razpršijo, se pomešajo z lokalnim prebivalstvom, se naučijo jezika, sprejmejo tudi nemško kulturo, ampak globoko v srcu pa jim ostane slovenska duša. Slovenci po svetu so bolj ponosni na slovenstvo in slovensko državo, kot smo mi doma.”

O jubilejni folkloriadi je 16.10.2011 v večernem dnevniku poročala slovenska nacionalna televizija, novinar mariborske televizije g. Marjan Šrimpf pa je pripravil tudi polurno reportažo v sklopu oddaje Slovenci po svetu.

Planinsko društvo Triglav iz Zuricha s predsednikom Tomažem Tišlerjem je tudi letos organiziralo pohod na Triglav. Povedali so mi, da se na našega ovčaka povzpnejo vsakih pet let. Sicer sama nisem članica njihovega društva, sem se jim pa vseeno odločila pridružiti, kot še nekaj prijateljev iz Slovenije, dva sva bila iz Nemčije, pa celo en Madžar je bil z nami. 28.7.2011 malo pred 6 uro zjutraj sem se prebudila v deževno vrhniško jutro. Po parih opravljenih klicih se nas je nekaj odločilo, da takšno vreme ni primerno za hribolazenje (Marka Snoja je baje celo napadla bolezen), smo se pa dogovorili, da brata Snoj na železniski postaji pobereta Krisa Namarja, ki se je v ta namen pripeljal z vlakom iz Švice (enako kot pravzaprav tudi jaz), in da se vidimo kasneje ter kako drugače skupaj preživimo dan. Okoli 11 ure sem ponovno poklicala družbo in kar vroče mi je postalo, ko sem na drugi strani zaslišala zasoplo dihanje Marka Snoja, ki mi je ves vesel povedal, da so že blizu Vojnikove koče, in da se lahko tam dobimo na pijači. Čez um mi je drvelo sto misli, predvsem pa mi je bilo jasno eno; če ne bom prišla za njimi, bom še deset let poslušala očitke, da sem bila tako glasna pri nabiranju kandidatov, nato pa sem sama ostala v dolini. Baje so tudi sami oklevali in eno uro niso vedeli, kaj bi storili, pa so se na koncu le odločili in se odpravili na pot. K sreči je v gorah le rahlo rosilo in upali so, da ne bo pravega dežja. Poklicala sem Grego Korošca, ki je imel žal že drugače splaniran dan, in Rajka Zavratnika, ki zaradi dežja prav tako ni štartal z ostalimi, na hitro ponovno napolnila svoj nahrbtnik in okoli 14 ure sva se tudi midva odpravila z Rudnega polja. Vreme nama je bilo mnogo bolj naklonjeno, saj nama je delno sijalo tudi sonce, vidljivost je bila odlična, le zadnji del poti sva bila zavita v meglo. Po petih urah hoje sva končno prisopihala na Kredarico, ravno takrat, ko so začeli streči večerjo. Po večerji smo se še malo zavrteli ob zvokih harmonike, tudi Lucija Lapuh je lahko končno sezula svoje čevlje, na katerih so podplati že pošteno zijali in so jih morali pritrditi z lepilnim trakom, ter zaplesala, nato pa smo se odpravili v ledeno mrzle sobe. Temperature so bile namreč pod ničlo, ogrevanja seveda ni bilo, tako da sem se pokrila s tremi odejami, pa me je še zeblo. Naslednje jutro je bil vrh Triglava v megli, tako da smo se odločili počakati, če se bo megla kaj razkadila. Kaj kmalu je postalo jasno, da temu ne bo tako, da pa je želja povzpeti se na vrh dovolj močna. Namestili smo si čelade, varovalne pasove in se zapodili v steno. Kar nekaj nas je bilo takih, ki smo sumničavo pogledovali v strmino. K sreči je bilo vse zavito v meglo, tako da se ni videlo prepada za našim hrbtom. Končno smo le zagledali Aljaževo ”piksno”, kot smo se pošalili, krstili tiste, ki so bili na Triglavu prvič in seveda naredili nekaj fotografij. Spust je začuda in kljub mojim pomislekom potekal brez posebnosti, s spodbudnimi besedami sta me spremljala Robert in Marko Snoj, tako da smo kot prvi prišli nazaj do Kredarice. Kaj kmalu smo zapustili tudi Kredarico in se v lepem sončnem vremenu začeli spuščati v dolino. Ustavili smo se na eni od planšarskih kmetij, kjer smo bili postreženi z ajdovimi žganci in kislim mlekom, nekateri pa so kupili tudi domači sir. Društvo je v enem izmed pokljuških hotelov organiziralo večerjo tako za nas pohodnike, kakor tudi za stare člane društva, ki so se večinoma že vrnili iz Švice v Slovenijo.

Triglav je tudi tokrat osvojil Triglav, čeprav mnogi izmed nas zaradi vremena nismo bili ves čas prepričani, da bo temu tako, in dogovorili smo se, da se vsaj čez pet let spet dobimo na isti poti.

Za zaključek morda še to. Planinsko društvo Triglav iz Zuricha letos praznuje že 40. obletnico delovanja in v ta namen bo 5.11.2011 v Zurichu organizirana prireditev, na katero smo povabljeni tudi mi. Folklorna skupina SKUD Triglav iz Stuttgarta bo nastopili v okviru programa, pred zabavo pa si bomo pogledali tudi Zurich. V ta namen bomo organizirali avtobusni prevoz, tako da si lahko vsi interesenti, ki bi šli z nami, navedeni datum zabeležite na koledar.