Koordinacija slovenskih društev

Poročilo po 20. posvetu slovenskih organizacij v Nemčiji, Wiesbaden, 27.2.-1.3.2015

Na posvetu v Wiesbadnu sem se udeležila predavanj in okroglih miz in sama aktivno sodelovala v vodeni razpravi na temo “Aktualna problematika v delovanju društev v Nemčiji”. Z Jožetom Pahičem, predsednikom koordinacije društev severne Nemčije, sva poročala o delovanju obeh koordinacij, v nadaljevanju pa sem kot pripravo na sejo Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, ki bo v začetku julija, predstavila točke, o katerih imam namen govoriti na seji in pozvala prisotne, da me popravijo oz. dopolnijo, kolikor bi želeli, da na seji spregovorim še o čem drugem.

V okviru vodene razprave smo imeli predsedniki posameznih društev in oba predsednika koordinacije priložnost, da predstavnikom iz Slovenije in ostalim prisotnim predstavimo trenutno situacijo v delovanju društev. Ugotovili smo, da v večini društev sicer članstvo rahlo upada (izjema je Drava iz Augsburga, kjer članstvo narašča), saj se je veliko starejših ljudi vrnilo v Slovenijo, Slovenci, ki so prišli zadnja leta, pa se ne vključujejo množično v društva, vendar pa večina društev še vedno nemoteno deluje in služi svojemu namenu. Prav tako smo ugotovili, da so se vodstva večine društev pomladila, tako da so vodstvene pozicije prevzeli mlajši, starejši pa še vedno aktivno sodelujejo in pomagajo z izkušnjami. Kljub vsemu je potrebno ugotoviti, da so se nekatera društva v zadnjih letih ukinila ali pa praktično niso več aktivna. Nekaj takih društev je v okolico Bodenskega jezera in Essna. Lani se je ukinilo tudi društvo v Berlinu, a se je letos ustanovilo novo društvo, ki se precej povezuje z Nemci. V povezovanju z Nemci tudi sicer vidimo prihodnost za naša društva.

Vsi predsedniki so si bili enotni v izjavi, da so društva še kako pomembna, in da le obe koordinaciji ne bi bili dovolj. Tega mnenja sem tudi sama, saj so med posameznimi društvi velike razdalje in društva delujejo na terenu samem, torej bliže članom. Vsebinska ponudba društev je podobna: kultura, druženje, zabava, s tem, da dajejo posamezna društva večji povdarek kulturi. Vsi se zavedamo, da mora biti ponudba raznovrstna in zanimiva tudi za mladino.

Tudi koordinacija zasleduje podobne cilje. Poskušamo povezovati društva in posameznike in med njimi zgraditi nek most, tako da organiziramo dejavnosti, ki bi pritegnile člane večih društev, npr. nogometni turnir, menjavanje lokacij pri organizaciji sestankov, ki jih povežemo z ogledi mest ali drugačnim druženjem, organizacija gledališke predstave pri večih društev ipd. Na internetni strani koordinacije so zbrane informacije, ki so zanimive za vse Slovence, vodimo seznama vseh prireditev in kontaktnih podatkov.

Večina društev ima svojo internetno stran, prisotna so tudi na Facebooku. Enako velja za koordinacijo, ki prav tako preko interneta oglašuje in nagovarja Slovence, ki si želijo druženja in zabave. Zavedamo se, da obstajata dve vrsti Slovencev, in sicer tisti, ki so že desetletja tu ali so tu celo rojeni in tisti, ki smo prišli v zadnjih letih. Večina nas je potrebovala kako leto ali dve, da smo se vživeli v novo okolje, si našli delo, se naučili jezika, potem pa smo začeli iskati kontakte z drugimi Slovenci. Zaradi tega moramo biti potrpežljivi in počakati, da nas ti “prišleki” sami poiščejo. Smiselno bi bilo organizirati kakšne spoznavne popoldneve, na katerih bi prišlekom pomagali s svojimi izkušnjami in praktičnimi nasveti.

Po nekih podatkih naj bi v zadnjih letih Slovenijo zapustilo ca. 20000 oseb. Polovica teh oseb naj bi odšla v Avstrijo in Nemčijo. V Nemčiji naj bi bilo trenutno ca. 45000 Slovencev.

S predstavniki države (minister, veleposlanica, generalni konzul) smo se dogovorili, da bi enkrat letno organizirali večjo prireditev za vse Slovence v Nemčiji, ki bi bila na višjem nivoju. Tako bi na prireditev lahko povabili tudi nemške prijatelje in partnerje. Prvo tako prireditev bi organizirali v letu 2016, ko Slovenija praznuje 25. obletnico osamosvojitve. Minister se bo povezal z ministrstvom za kulturo, nato dal navodila veleposlanici, ki se bo za realizacijo prireditve povezala z obema koordinacijama. Organizatorja prireditve bi bila tako urad in veleposlaništvo v sodelovanju s slovenskimi društvi v Nemčiji.

Gabrijela Žagar, predsednica koordinacije slovenskih društev v južni Nemčiji in članica Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu

Poročilo dr. Barbare Ivančič Kutin po njenem sodelovanju na 20. posvetu slovenskih društev v Nemčiji v Wiesbadnu. Vodila je dve delavnici in sicer delavnico “Slovenska slovstvena folklora in njeno zbiranje med Slovenci po svetu” ter delavnico “Izročilo naših babic: pripovedi, pesmi, pregovori, izštevanke, molitvice in še kaj.”

Poročilo o zbiranju slovstvene folklore med Slovenci v Nemčiji

Zelo sem bila vesela, ko sem v začetku decembra 2014 od g. Igorja Križnarja dobila povabilo za udeležbo na 20. posvetu slovenskih organizacij v Nemčiji. Z veseljem sem ga sprejela kot priložnost, da bom lahko med člani slovenske skupnosti v Nemčiji poskušala dokumentirati nekaj slovstvene folklore, kot so pravljice, povedke, šaljive zgodbe, anekdote, izštevanke, stare molitvice ipd. Na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU sem se namreč zavzela za nalogo, da bi v prihodnjih letih ob vsaki za to ugodni priliki poskušala zbrati slovstveno folkloro v različnih slovenskih skupnostih po svetu. Tovrstno kulturno izročilo je bilo namreč do nedavnega povsem prezrto, saj ni bilo deležno niti dokumentiranja, kaj šele strokovnih in znanstvenih obravnav. Dogodilo se je, da sem leta 2011 lahko opravila 3-tedensko terensko raziskavo med Slovenci v ZDA, leta 2014 sem bila 10 dni med Slovenci v Srbiji, zdaj pa mi je prišel naproti kratek, a nadvse dragocen obisk med Slovenci v Nemčiji.

Da bi se lahko čim prej lotila dela, so mi organizatorji omogočili, da je bilo moje predavanje z naslovom Slovenska slovstvena folklora in njeno zbiranje med Slovenci po svetu na vrsti že v petek zvečer. V njem sem udeležencem predstavila svoje delo in jim ob podpori avdio in videoposnetkov poskušala čim bolj nazorno pokazati, kakšne vrste gradiva pridejo v poštev. Že isti večer je bilo do poznega večera posnetega nekaj zanimivega gradiva. Delo se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo peko cele sobote vse do večernega kulturnega programa, po prireditvi pa še pozno v noč. V nedeljo dopoldne je bila na vrsti še delavnica Izročilo naših babic: pripovedi, pesmi, pregovori, izštevanke, molitvice in še kaj. Delavnica je bila namenjena predvsem udeležencem, da bi sami kaj povedali. Ogrevali smo se s pomočjo videoposnetkov pripovedovalcev s terena. Potem pa se je nekaj udeležencev opogumilo – začelo se je pripovedovanje, ki ga je bilo veselje poslušati! Dogajanje bi se zagotovo še bolj razvnelo, če bi nas ne priganjal urnik. Vseeno so na posnetku ostale 4 zelo dobro ubesedene folklorne pripovedi: razlagalno povedka in 3 šaljive pripovedi. To je lepo dopolnilo zbirko pripovedi, ki so bile dokumentirane med narativnimi intervjuji z 18 sogovorniki, ki sem jih zvabila na pogovor in pripovedovanje v preteklih (ne celih) dveh dnevih. Poleg informatorjev, ki živijo v Nemčiji, so nekaj gradiva prispevali tudi gostje iz Slovenije: čakajoč na prevoz do letališča je g. Tone Partljič kot iz rokava natresel lep kupček anekdot o slovenskem pisatelju Francetu Bevku ter nekaj zgodovinskih pripovedi o zavednoslovenskih Primorcih v Mariboru pred drugo svetovno vojno.

Prav vsem sogovornikom se iz srca zahvaljujem za sodelovanje! Hvala tudi organizatorjem za povabilo (“vpletena” je bila tudi dr. Marijanca Ajša Vižintin) in vsem, ki so prispevali k uspešni in ustvarjalni izvedbi srečanja.

Gradiva še nisem utegnila natančno popisati, zato še ne morem poročati o natančnem številu dokumentiranih enot. Približno pa je takole: vsak informator se je spomnil vsaj kakšnega fragmenta, večina je prispevala po več enot, našli pa so se tudi pripovedovalci z bogatejšim repertoarjem (največ je bilo pripovedi s strašljivo, coprniško in ezoterično vsebino). Taka bera je pri tako hitrem tempu, ki ni omogočal poglobljenega dela s posameznim intervjuvancem, več kot zadovoljiva! Gotovo pa bo treba zbiranju pripovednega izročila med Slovenci v Nemčiji nameniti vsaj še nekaj terenskih dni.
Cilj tega dokumentiranja je – poleg arhiviranja gradiva za folkloristične, etnološke, dialektološke in druge raziskave, ki zadevajo Slovence po svetu – objava v zbirki Glasovi. V tej zbirki slovenskih folklornih pripovedi iz današnjih, ki jo že od vsega začetka (od l. 1988) ureja ddr. Marija Stanonik, je doslej izšlo že 44 knjig (skupaj več kot 17.000 enotami); vsaka knjiga je z drugega območja slovenskega etničnega prostora: večina Slovencev v Sloveniji in v zamejstvu torej že ima svojo knjigo (le še nekaj je belih lis, ki bodo, upajmo, kmalu zapolnjene). Prav pa bi bilo, da bi tudi Slovenci po svetu nekoč dobili svojo knjigo!