Kategorija: POROČILA

Poročilo je napisala dr. Irma Kern, ki je predavanje tudi organizirala.

V torek, 22. 1. 2013, smo imeli na slavističnem oddelku Filozofske fakultete v Tübingenu slovenski kulturni dan s predavanjem prof. dr. Silvije Borovnik Slovenske avtorice 20. stoletja. Na otvoritveni slovesnosti je študente, profesorje in ostale goste pozdravila predstojnica prof. dr. Schamma Schahadat, ki je predstavila prof. Borovnikovo in njeno delo, posebej antologijo besedil slovenskih avtoric Ne kliči me po imenu, ki jo je prof. Borovnik izdala pred kratkim in ki je med nemškimi slavisti zbudila veliko zanimanje. V kulturnem programu so študentke slovenščine in lektorica nastopile z recitalom izbranih Prešernovih poezij, ki so jih tankočutno izvedle v slovenščini in v nemških prevodih prevajalcev Lily Novy in Klausa Detlefa Olofa.

Silvija Borovnik je predstavila delo slovenskih avtoric 20. stoletja. Analizirala je poezijo S. Makarovič, romane M. Novak Kajzer – Posebne nežnosti, 1990; B. Bojetu – Filio ni doma, 1990; M. Novak – Izza kongresa, 1993; K. Marinčič – Tereza, 1989; N. Gaborovič – Malahorna, 1988; N. Pirjevec – Zaznamovana, M. Vogrič – Vojna iz ljubezni, 1993; Z. Vokač – Knjiga senc, 1993 in krajšo prozo avtoric I. Hergold – Pojoči oreh, 1983; L. Gačnik – Magdalena, 1987, S. Borovnik – Strašljivke, 1990; T. Doneva – Lenorina jahalna šola, 1990; M. Novak – Zverjad, 1994. Poudarila je, da so bile pisateljice pogosto postavljene na obrobje slovenske literarne zgodovine. Med esejistkami se je osredotočila na Alenko Puhar – Prvotno besedilo življenja, 1982 in Spomenko Hribar – Krivda in greh, 1987.

Spregovorila je tudi o dvojezičnosti slovenske književnosti v Avstriji in poudarila, ki izraža dvojno identiteto. Slovenščina se kot jezik literature počasi izgublja. Osvetlila je roman slovenske Maje Haderlap Engel des Vergessens (v originalu izšel v Nemčiji pri založbi Wallstein, v slovenščino ga je lani prevedel Štefan Vevar), ki pripoveduje o iskanju pravega jezika, slovenskega ali nemškega, in iskanju domovine, slovenske ali avstrijske, in tankočutno niza spomine o dogodkih, ki so trajno prizadeli Slovence na Koroškem, obenem pa pripoveduje o posledicah, ki jih v ljudeh zapušča vojna, katere sence še v sedanjosti določajo življenja prizadetih (roman je v nemško govorečem prostoru l. 2011 prejel prestižno nagrado Ingeborg Bachman, ki so ji sledili velik odmev med bralci in številni ponatisi, saj odpira dolgo zamolčane teme – v Nemčiji je že presegel naklado 100.000 izvodov, trenutno je v pripravi tudi mehka izdaja). Raziskave o medkulturnosti in dvojezičnosti slovenske književnosti v Avstriji razkrivajo ne le sožitje različnosti, ampak tudi pereče medkulturne konflikte.

V živahni diskusiji sta tako prof. dr. Berger in prof. dr. Wutsdorff ugotavljala, da se v delih avtoric pogosto pojavlja avtobiografski element v pripovedi, kar je značilno tudi za druge literature slovanskih narodov, npr. za češko ali rusko literaturo, pri čemer je prof. dr. Wutsdorff posebej poudarila, da vendarle to ni prevladujoča tendenca.

Borovnikova je na primeru Zofke Kvedrove pokazala, kako je bila pot pisateljice k uveljavitvi v javnosti izjemno težka in ni dobila zasluženega priznanja zaradi tradicionalno sprejete družbene vloge ženske kot matere in gospodinje. Uspeh romana Maje Haderlap kaže, da je ta problem v sodobnem času v precejšni meri presežen. Docent Jacob je opozoril, da se tudi v delu Maje Haderlap avtobiografski elementi sicer prepletajo z romaneskno strukturo pripovedi, vendar je delo prvenstveno avtoričina fiktivna pripoved. Prof. dr. Schahadat je vprašala, ali je Maja Haderlap slovenska ali avstrijska avtorica. Borovnikova jo je predstavila kot slovensko avtorico, ki piše v nemščini, ker v tem jeziku laže izrazi snov, ki bi jo, če bi pisala v maternem jeziku – v slovenščini – preveč prizadela, saj bi odprla rane iz otroštva – slovenščina je za Haderlapovo jezik, ki je najbolj povezan z njenim intimnim svetom.

Po predavanju se je diskusija o problematiki del slovenskih avtoric sproščeno nadaljevala ob kozarčku dobrega slovenskega vina. Prireditve so se poleg študentov slavistike in profesorjev na oddelku udeležili tudi študenti drugih študijskih smeri, zlasti slovenski študentje, ki študirajo v Tübingenu, ter literarni poznavalci iz Stutgartta in okolice. Navzoči so mi naslednje dni izrekali pohvale in zahvale za prijeten in zanimiv slovenski kulturni večer. Za naklonjeno podporo se iskreno zahvaljujem tudi vodstvu oddelka, zlasti predstojnici prof. dr. Schammi Schahadat in njenemu namestniku prof. dr. Tilmanu Bergerju.

Dogodek je bil medijsko oglaševan na Univerzi v Tübingenu kot tudi preko portala JOE (Junge Osteuropa Experten), na na spletni strani za Slovence po svetu in na Twitterju ter Facebooku, kjer ima Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik svojo stran. Osrednji plakat s poudarjeno umetniško noto je naredil slikar Nejč Slapar, plakat z logotipom Univerze v Tübingenu in naslovnico najnovejše antologije Borovnikove pa je oblikoval študent Timm Schroeder.

Lep slovenski kulturni praznik vam želim ta teden in vas prisrčno pozdravljam iz Tübingena,

Irma Kern

http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/mh/tuebingen/index.html
— fotografije.

POROČILO S SEJE SVETA VLADE RS ZA SLOVENCE PO SVETU V LJUBLJANI, DNE 20.11.2012

V skladu z 22. členom Zakona o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja (Uradni list RS, št. 43/06 in 76/10) je svet stalno posvetovalno telo Vlade RS, ki sodeluje pri oblikovanju in izvajanju politike ter pripravi strategije na področju skrbi za Slovence po svetu. Prva seja sveta je potekala julija 2007 in oktobra 2012 je bil imenovan svet v novi sestavi. Člani so imenovani za dobo petih let.

Člani Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, kateremu predseduje predsednik vlade Janez Janša, so:

• dr. Maja ĐUKANOVIĆ, predstavnica slovenskih izseljencev, živečih v Srbiji,
• Jožef ŠPRINGER, predstavnik slovenskih izseljencev, živečih v Bosni in Hercegovini,
• Metka DIJKSTRA-MURKO, predstavnica Slovencev, živečih na Nizozemskem,
• Gabrijela ŽAGAR, predstavnica Slovencev, živečih v Nemčiji,
• Martin ČRNUGELJ, predstavnik Slovencev, živečih v Braziliji,
• Tone MIZERIT, predstavnik Slovencev živečih v Argentini,
• dr. Andrej FINK, predstavnik Slovencev živečih v Argentini,
• Milan RIBIČ, predstavnik Slovencev, živečih v Združenih državah Amerike,
• Ivan KAMIN, predstavnik Slovencev živečih v Združenih državah Amerike,
• Marjan KOLARIČ, predstavnik Slovencev, živečih v Kanadi,
• Florjan AUSER, predstavnik Slovencev, živečih v Avstraliji,
• Peter MANDELJ, predstavnik Slovencev, živečih v Avstraliji,
• Urška KUPEC, predstavnica Slovencev, živečih na Kitajskem,
• Karl ERJAVEC, Ministrstvo za zunanje zadeve,
• dr. Žiga TURK, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport,
• dr. Vinko GORENAK, Ministrstvo za notranje zadeve,
• mag. Uroš ROŽIČ, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo,
• Branko RAVNIK, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje,
• dr. Boris PLESKOVIČ, Svetovni slovenski kongres.

Člani sveta v novi sestavi smo se zbrali na seji v Ljubljani, dne 20.11.2012 ob 10 uri. Po koncu seje ob 13 uri je sledilo skupinsko slikanje in izjave za medije ter ogled gradu in skupno kosilo na gradu Strmol v Crkljah na Gorenjskem. Druženje je zaokrožil slovenski igralec Roman Končar s predstavitvijo projekta Antona Krkoviča z naslovom Mati domovina in Komorni zbor Limbar iz Moravč, ki nam je zapel nekaj domoljubnih pesmi. Na gradu Strmol so se nam pridružili še nekateri predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, med drugim državni sekretar Matjaž Longar.

Na seji je bil prisoten predsednik vlade Janez Janša, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk, predsednik parlamentarne Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič, predstavnik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič, deset predstavnikov Slovencev po svetu (trije so se opravičili) in še nekateri predstavniki slovenskih organov.

Po krajšem uvodu Janeza Janše je ministrica za Slovence po svetu Ljudmila Novak predstavila uspehe delovanja sveta iz prvega mandata ter dobre oblike sodelovanja posameznih skupnosti, pri čemer je izpostavila dober primer Nemčije, kjer so društva dobro povezana in se enkrat letno dobivajo na posvetu vseh slovenskih društev. Zavzemajo se za povezovanje mladih in povezovanje gospodarstvenikov. Odprto je ostalo vprašanje predstavnika Slovencev po svetu v parlamentu in želje večih skupnosti po kulturno informacijskih centrih. Izpostavila je nove oblike učenja slovenskega jezika preko štipendij, tečajev v Sloveniji, internetnega učenja jezika ter internetno stran, ki naj bi povezovala vse Slovence zunaj slovenskih meja.

Franc Pukšič je potrdil, da že tretje vseslovensko srečanje v Ljubljani, v organizaciji parlamentarne komisije in urada, v začetku julija 2013, bo.

Predstavniki Slovencev po svetu so predstavili delo slovenskih skupnosti po posameznih državah, probleme, s katerimi se soočajo, kar nekaj jih je pohvalilo delo Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu in izrazilo veselje, da se je ministrstvo ohranilo, saj to veliko pove o gledanju države na Slovence, ki so se iz različnih razlogov razkropili po svetu. Večina ima težave z vključevanjem mladine, mnogi si želijo kulturno informacijskih centrov. Predstavnik Avstralije je predstavil pilotski projekt digitalizacije arhivskega gradiva, predstavnik Brazilije pa je izpostavil vprašanje, kaj lahko mi naredimo za Slovenijo, saj obstaja veliko gospodarskih in drugačnih možnosti povezovanja. Po besedah predstavnice Nizozemske imajo na Nizozemskem, pa tudi v Belgiji in v Luxemburgu, nekoliko drugačno strukturo Slovencev, in sicer gre predvsem za študente in uslužbence mednarodnih inštitucij, ki se praviloma vračajo domov. Predstavnika ZDA sta izrazila obžalovanje zaradi zaprtja slovenskega veleposlaništva v New Yorku, saj gre za pomembno gospodarsko središče.

Povedanega je bilo še mnogo več, vendar bi želela predvsem obširneje predstaviti svoje predloge in mnenja, saj se tičejo tudi vseh vas, ki živite v Nemčiji.

Omenila sem menjavo oz. pomladitev vodstev v številnih društvih, kar v delovanje društev vnaša nov veter in nove ideje, seveda ob upoštevanju izkušenj starejših članov društev.

Zavedamo se, da je naša edina možnost v povezovanju, za kar si na jugu Nemčije v okviru koordinacije zelo prizadevamo. Ta koordinacija sodeluje tudi s porenjsko koordinacijo, ko se je potrebno dogovoriti o organizaciji določenih skupnih prireditev (posvet in folkloriada), vendar pa bi bilo morda smiselno razmisliti o eni koordinaciji, ki bi zaobjela vsa slovenska društva, ki delujejo v Nemčiji. Poleg tega si v zadnjem letu prizadevamo tudi za sodelovanje s Slovenci v Avstriji in predvsem v Švici, začelo pa se je tudi že sodelovanje s slovensko katedro na Univerzi v Tübingenu, s katero v kratkem načrtujemo prvi skupni projekt. Prav tako je v Stuttgartu in okolici potrebno izpostaviti odlično sodelovanje med posameznimi slovenskimi društvi in katoliško misijo. Slovenci na območju Baden-Württemberga se praviloma ne delimo na leve in desne, črne in rdeče, saj se zavedamo, kam nas takšne in podobne delitve lahko pripeljejo. Vsi skupaj smo enostavno Slovenci. Tako s prejšnjim župnikom dr. Zvonetom Štrubljem, ki se je pred dobrim mesecem poslovil, kot s sedanjim župnikom Alešem Kalamarom vsako leto organiziramo nekaj dogodkov s skupnimi močmi in si tudi sicer pomagamo.

Smiselno bi bilo razmisliti o nekem skupnem centru, v katerem bi se lahko srečevali Slovenci iz Stuttgarta in okolice, ki so vključeni v skoraj deset društev. Poleg tega bi lahko v tem centru organizirali raznorazne kulturne prireditve v manjšem krogu, saj je z nekim kulturnim programom težko napolniti večjo dvorano, pa tudi najem dvoran v Stuttgartu je izredno drag. Center bi lahko uporabili tudi za gospodarske forume, predavanja, razstave ipd., tako da bi to bil center za povezovanje v gospodarskem, kulturnem in družabnem smislu. Generalni konzulat iz Münchna enkrat mesečno pride v Stuttgart. Morda bi tudi oni lahko našli svoje mesto v takem centru. Sicer v Stuttgartu obstaja slovenski dom, ki služi kot pastoralno središče, je na odlični lokaciji, a je žal precej neprimeren za kakršnekoli druge aktivnosti, saj so prostori premajhni in neracionalni.

Pohvalila sem vzorno sodelovanje slovenskih društev v Nemčiji z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in Generalnim konzulatom v Münchnu, saj nas tako konzul kot vicekonzula redno obiskujeta na naših prireditvah in tudi drugače podpirata.

Pozdravila sem idejo o gospodarski konferenci za povezovanje z gospodarstveniki iz Slovenije, Nemčije, Avstrije in Švice, ki je potekala jeseni na Ptuju, vendar bi bilo smiselno razmisliti o organizaciji podobne konference nekje na jugu Nemčije, kakor smo se pogovarjali na posvetu v Bad Urachu, pri organizaciji katere bi bili seveda tudi mi pripravljeni pomagati.

Prav tako sem pozdravila idejo, da bi bili učitelji slovenskega jezika v poletnem času poslani v posamezne države, kjer bi bili organizirani tečaji slovenskega jezika. V Nemčiji imajo posamezne zvezne države namreč različne termine poletnih šolskih počitnic, tako da se marsikdo tudi iz tega razloga tečajev v Sloveniji žal ne more udeležiti.

Dejstvo je, da način delovanja društev izpred let, ki je bil omejen na nekaj veselic na leto, mladih ne pritegne več. Mi se tega zavedamo in poskušamo pritegniti mlade tudi z aktivnostmi, ki bi jim bile zanimive. Poleg tradicionalnega srečanja slovenskih društev in folkloriade, smo npr. v Stuttgartu letos že petič organizirali posvet za mlade, ki traja dva dni in zaokrožuje tako športno aktivnost, predavanja kot zabavo in je med mladimi vedno bolj priljubljen. S takimi dejavnostmi bomo ob ustrezni podpori iz Slovenije seveda nadaljevali.

Omenila sem tudi problematiko slovenskih upokojencev, ki morajo po novem plačevati socialne prispevke tudi na slovenski del pokojnin, in prakso nemških zavarovalnic, ki vse Slovence, ki se preselijo v Slovenijo, brišejo iz svojih evidenc in tako le-ti niso več upravičeni do določenih storitev, npr. plačila bivanja v domu za ostarele.

Na koncu sem izpostavila tudi problem financiranja naših prireditev v začetku leta, predvsem posveta slovenskih društev, saj denarna sredstva dobimo precej pozno. Posvet bo v letu 2013 še prej kot običajno, in sicer že konec februarja, zaradi česar obstaja bojazen organizatorjev, da denarna sredstva ne bi bila nakazana pravočasno.

Tudi trije prisotni ministri so povedali svoje mnenje in pokomentirali naše izjave. Tako je bil Karl Erjavec vesel pohval o dobrem delovanju veleposlaništev in konzulatov ter omenil možnost imenovanja dodatnih častnih konzulov, saj bi bile te rešitve cenejše in verjetno enako učinkovite. Glede na pomanjkanje sredstev bo v bližnji prihodnosti nemogoče zadovoljiti želje vseh po slovenskih domovih. Dr. Žiga Turk je povdaril pomen povezovanja preko kulture in jezika in pozdravil idejo organizacije tečajev slovenskega jezika po posameznih državah, ne le v Sloveniji. V München naj  bi bila v kratkem premeščena slovenska knjižnica iz Regensburga, kjer naj bi nastal slovenski kulturni center.

V sklepnem delu je Janez Janša izpostavil tri glavne prioritete, in sicer ohranjanje slovenske identitete in jezika, krepitev slovenskih asociacij, kot so društva in organizacije ter potencialni most za sodelovanje s Slovenijo v gospodarskem, kulturnem in znanstvenem smislu.

Naslednja seja sveta bo v začetku julija 2013 v Ljubljani, v času, ko bo organizirano tudi tretje vseslovensko srečanje.

Povsem na koncu se nam je Janez Janša zahvalil za množično udeležbo in poslal lepe pozdrave vsem Slovencem po svetu.

Stuttgart, 28.11.2012

Gabrijela Žagar, predsednica koordinacijskega odbora za južno Nemčijo in članica Sveta vlade RS za Slovence po svetu

Povsem na začetku oddaje Slovencem po svetu (od 3:55 do 14:30 minute) predstavitev seje Sveta RS za Slovence po svetu, ki je potekala v Ljubljani, dne 20.11.2012:

http://tvslo.si/predvajaj/slovencem-po-svetu/ava2.151515216/

Prva fotografija: Daniel Novakovic/STA
Ostale fotografije: Gabrijela Žagar

”Kdor ne pleše, ni Slovenc hej, hej, hej.”, bi se prav lahko glasile vrstice znane slovenske navijaške pesmi. Še prav posebej povezuje folklorni ples nas Slovence, ki smo si za svoj dom izbrali tujino. 27.10.2012 se je v Plochingenu v organizaciji Slovenskega kulturnega in športnega društva Kajuh Uhingen-Ebersbach odvila že 26. folkloriada, ki jo je svečano odprl generalni konzul iz Münchna Marko Vrevc. Vabilu so se poleg generalnega konzula odzvali tudi župan Lenarta Janez Kramberger s soprogo, sekretar pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Primož Ilešič ter vicekonzulka Andreja Horvat. Na prireditvi so se ponovno predstavile delujoče slovenske folklorne skupine na območju ZR Nemčije. Tokrat so nastopile žal le štiri skupine, in sicer folklorne skupine iz Münchna, Augsburga, Essna in Stuttgarta. Folklorni skupini iz Ingolstadta in Berlina sta svoj obisk zaradi bolezni in odsotnosti nekaterih plesalcev zadnji hip odpovedali. Plesalci so s svojim plesnim programom zaobjeli večino slovenskih pokrajin, saj so nam zaplesali štajerske, primorske, gorenjske in prekmurske plese. Gostujoča srbska folklorna skupina Sloga iz Stuttgarta nas je s poskočnimi ritmi dodatno razgrela, predstavila pa sta se nam je tudi obetaven mlad glasbenik Patrik Auer iz Kirchheima in ženski pevski zbor iz Lenarta. Po uradnem delu smo se vsi prisotni zavrteli in zapeli ob zvokih ansambla Štajerski fakini in tako dodatno pokazali, kako pomemben nam je ples, slovenska beseda in slovenska kultura.

Hvala predsedniku Slovenskega kulturnega in športnega društva Kajuh Uhingen-Ebersbach Francu Sumerju in ostalim članom društva za organizacijo in požrtvovalno delo.

SKUD Triglav iz Stuttgarta je letos organiziral ze 5. posvet za mlade Slovence po svetu. Tokratnji posvet smo zeleli se prav posebej priblizati mladim in manj mladim udelezencem in mislim, da nam je to ob pomoci vseh predavateljev odlicno uspelo.

Posvet smo zaceli v soboto, 5.5. malo po 9 uri z nogometno tekmo med ekipama iz Berlina in Stuttgarta. Slednji sta se pridruzila tudi dva igralca iz Zuericha. Prva tekma se je na veliko veselje vecine navijacev koncala z zmago domace ekipe. Drugo tekmo so zmagali Berlincani. Po izvajanju enajstmetrovk pa je zmaga dokoncno ostala v Stuttgartu. Seveda so takoj stekli pogovori o povratni tekmi v Berlinu.

Po krajsem premoru smo nadaljevali s predavanji, ki so potekala do vecera in jih je suvereno povezovala nasa Marija Mauko.

Aytekin Celik, predstavnik stuttgartskega Stadtjugendringa, nam je povedal nekaj besed o Cybermobbingu, ki je v internetnem svetu, ki ga trenutno zivimo, se kako aktualen. Aytekin nam je na humoren nacin, podprt s stevilnimi prakticnimi primeri, priblizal prednosti in pasti interneta ter socialnih omrezij, predvsem Facebooka, katerega uporabniki smo bili skoraj vsi prisotni v dvorani. Dal nam je tudi nekaj namigov, kako odreagirati na sikaniranja, ter na kaj je treba paziti pri objavi posameznih vsebin.

Vicekonzulka iz Muenchna Andreja Horvat nam je na kratko predstavila novosti na konzularnem podrocju ter organizatorjem izrekla nekaj pohvalnih in vzpodbudnih besed. Meni, da je ravno povezovanju mladih in srecevanja na prireditvah, kot je ta posvet, ustrezen nacin, da bo slovenstvo v Nemciji se naprej zivelo.

Dr. Irma Kern iz lektorata za slovenscino na Univerzi v Tuebingenu nam je predstavila studij slovenscine na Filozofski fakulteti v Tuebingenu. Zanimivo je bilo slisati, kaksni so lahko vzgibi za ucenje slovenscine in na kaksen nacin poteka studij. Poleg studija pa zeli dr. Irma Kern s sodelavci nas jezik tako Slovencem v Nemciji kot tujcem priblizati tudi s predavanji, veceri slovenskega filma ipd. Gledalcem filma Petelinji zajtrk se je na primer zdel zanimiv pomen naslova filma in kaj kmalu smo ugotovili, da tudi vsi prisotni v predavalnici ne poznamo pomena besedne zveze petelinji zajtrk.

Zupnik slovenske katoliske misije v Stuttgartu dr. Zvone Strubelj nam je priblizal Primoza Trubarja na nekoliko drugacen nacin, in sicer s sprehodom med obelezji, ki nosijo njegovo ime. Primoz Trubar je bil namrec v Baden-Wuerttembergu izredno cenjen je tako omenjen na vecih tabel na hisnih fasadah, na nagrobnih spomenikih itd. Njegovo delo je obelezeno celo na vratih ljubljanske stolnice, na katerih roka s knjigo simbolicno predstavlja prvo knjigo v slovenskem jeziku in pomen pisane slovenske besede za nas narod. Svoje predavanje je dr. Zvone Strubelj zakljucil s krajsim vprasalnikom, s katerim smo vsi prisotni pokazali, kako pozorno smo predstavitev poslusali. Zmagovalec, ki je vprasalnik prvi oddal, je prejel knjigo o Primozu Trubarju.

Ucitelji iz Baden-Wuerttemberga in Svice so spregovorili o pomenu slovenskega dopolnilnega pouka. Vinko Kralj je ponosen na vse svoje nekdanje ucence, ki danes kot odrasle osebe uporabljajo slovenscino, Velimir Brunski je na prakticnih primerih poskusal prikazati pomen ucenja slovenscine, dr. Mira Delavec pa nam je med drugim predstavila svoja zavzemanja za ohranitev groba s posmrtnimi ostanki enega od slovenskih literatov ter z grenkobo ugotovila, da so ji bila pri njenem delu pod noge vrzena stevilna polena. Uciteljici iz Svice Simona Gotal in Jasmina Leposa sta nam predstavili svoj nacin dela, skupino Slovenscina v Svici, Knjezevini Lihtenstajn in na Predarlskem na Facebooku ter izvedli zanimivo delavnico, na kateri smo vsi prisotni pokazali svojo kreativnost. Razdelili smo se namrec v skupine in iz izbranih besed sestavili zgodbice, ki smo jih predstavili ostalim udelezencem. Zgodbice sta uciteljici tudi objavili na omenjeni strani na Facebooku. Na koncu so prisotni izvedli se nekaj pantomim, ob cemer smo se nasmejali do solz.

Za zakljucek resnega dela sobotnega dne sva Gabrijela Zagar, koordinator slovenskih drustev na obmocju juzne Nemcije in Jasmina Ritlop, koordinator na Predarlskem, spregovorili nekaj besed o delu obeh koordinacij in boljsem povezovanju mladine. Robert Pecjak nam je v nekaj besedah predstavil svojo idejo, da bi se naslednjic srecali v Schwarzwaldu, kjer bi se odpravili na krajsi pohod in se za zakljucek pozabavali v eni izmed tamkajsnjih restavracij. Kris Namar iz Zuericha nas je povabil na mesecna srecanja, ki jih organizira za mlade iz Zuericha in okolice. Berlincani pa so se zahvalili za povabilo na letosnji posvet in nas povabili na povratno nogometno tekmo v Berlin. Seveda se bomo z veseljem odzvali.

Po okusni vecerji smo se pozabavali in naplesali z nasim prijateljem Francijem in skupino Don Kihot iz Slovenije, ki se ji je na kitari in s petjem pridruzil nas ucitelj slovenskega jezika Vinko Kralj. Nekaj pesmi sta odlicno zepeli tudi Claudia Forjan in Barbara Studer. Kris Namar iz Zuericha nam je s prijatelji predstavil nekaj svojih cocktailov in glede na gneco pred njegovim delovnim pultom so morali biti cocktaili zelo okusni. Iz Slovenije pa je prisla tudi odlicna mlada harmonikasica Maja Bobnar, ki nas je vse spravila na noge s svojim energicnim igranjem. Pricarali smo si res enkraten vecer, ki se je zavlekel vse do jutranjih ur.

Naslednji dan, torej v nedeljo, 6.5. smo po zajtrku prisostvovali sveti masi, ki jo je daroval nas mladi zupnik Ales Kalamar. Po masi pa nam je predstavil se svoje delo s clani navijaske skupine Viole, ki jih je sam oznacil za oddaljene, v letih, ko je se sluzboval v Sloveniji. Skozi vse tezave in notranje stiske so se med njimi spletle pristne prijateljske vezi.

Posvet smo zakljucili v zgodnjih popoldanskih urah s tesnimi stiski rok, toplimi oblemi in obljubami, da se naslednje leto zagotovo spet vidimo na 6. posvetu za mlade.

Ko človek dopolni 25 let, ima občutek, da mu cel svet leži pod nogami. Toliko je še reči, ki bi jih rad počel, doživel in videl. Tudi naša folkloriada je dopolnila letos 25 let in entuziazem mladosti, pa vendar že določene zrelosti, se je ob organizaciji prireditve odražal tudi v nas, članih SKUD-a Triglav iz Stuttgarta, ki je bil letošnji prireditelj. Že prva folkloriada davnega leta 1986 je bila pod taktirko naše dolgoletne predsednice ga. Ane Štuhec organizirana ravno v Stuttgartu, kar nam je dalo dodatni zagon.

Koordinacijski odbor za južno Nemčijo je 15.10.2011 ob 14 uri organiziral prvo srečanje predsednikov vseh slovenskih društev v Nemčiji z ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjanom Žekšem, sekretarjem g. Primožem Ilešičem, ambasadorjem iz Berlina g. Mitjem Drobničem, generalnim konzulom iz Münchna g. Markom Vrevcem in vicekonzulko ga. Andrejo Horvat. Delovnega kosila sta se udeležila tudi oba duhovnika v Stuttgartu dr. Zvone Štrubelj in g. Aleš Kalamar ter učitelj slovenskega dopolnilnega pouka g. Vinko Kralj. Kosilo je potekalo v izredno prijetnem vzdušju, goste iz Slovenije je predvsem zanimalo, kako gre društvom v Nemčiji, na katere dosežke so društva ponosna in kaj bi se dalo morda še izboljšati.

Ob 16 uri smo se preselili v dvorano, kjer se nam je kot častni gost pridružil tudi župan mesta Stuttgart dr. Wolfgang Schuster, ki je v svojem pozdravu med drugim poudaril, da smo Slovenci v Stuttgartu in okolici izredno dobro sprejeti s strani lokalnega prebivalstva in pomembno prispevamo k raznolikosti in pestrosti kulturnega življenja na tem območju. V treh urah programa, ki ga je odlično in razgibano povezovala ga. Irena Polak-Fištravec iz Maribora, se je na odru zvrstilo nekaj častnih govornikov, šest slovenskih folklornih skupin, ki delujejo v Nemčiji (otroška folklorna skupina SKUD-a Triglav in slovenske župnije iz Stuttgarta, Lastovka iz Ingolstadta, Lipa iz Münchna, Slovenija iz Berlina, Drava iz Augsburga, Triglav iz Stuttgarta), gostujoča folklorna skupina Kresnik iz Maribora, tamburaška skupina Bisernica iz Ljutomera in srbska folklorna skupina Sloga iz Stuttgarta, ki je s svojim živahnim plesom dodobra prebudila občinstvo. Folklorniki SKUD-a Triglav so se koreografu in avtorju tokratne odrske postavitve g. Alešu Kolarju, ki se je pred kratkim preselil v Graz, zahvalili za ves njegov trud in potrpežljivost in mu izročili darilo, ki ga bo spominjalo na prijetne skupne trenutke v Stuttgartu. Vsak plesni nastop šestih folklornih skupin, ki so nastopile v tekmovalnem delu, je budno spremljal ocenjevalec g. Vasko Samec, vendar je bil v svoji oceni v pogovoru z vodji folklornih skupin prizanesljiv in je pohvalil, kar je bilo dobrega ter dal nekaj konstruktivnih pripomb, kaj bi se dalo še izpiliti oziroma spremeniti. Minister dr. Boštjan Žekš in predsednik SKUD-a Triglav g. Andrej Vudler sta nastopajočim skupinam podelila priznanja za nastop, jaz kot predsednica Koordinacijskega odbora za južno Nemčijo pa sem dolgoletnim plesalcem iz različnih folklornih skupin podelila simbolična darila in se zahvalila prireditelju za lepo izpeljano prireditev.

Od 19 ure pa vse do 1 ure zjutraj nas je zabaval ansambel Kolovrat, ki trenutno sodi v sam vrh slovenske narodnozabavne glasbe. Obiskovalci so bili nad njimi navdušeni, kar se je odražalo v vedno polnem plesišču. Tudi zunaj dvorane se je predvsem v odmorih ves čas nekaj dogajalo. Na eni strani so mladi člani SKUD-a Triglav postavili svoj bar in poskušali ugoditi vsem željam žejnih gostov, vrtela pa se je tudi moderna glasba, tako da se je marsikdo pozibaval tudi v modernih ritmih. Na drugi strani so fantje raztegnili harmonike, tamburaši pa so prav tako navdušeno igrali na svoje inštrumente. Nekaj pesmi, ki jih vsi poznamo, smo celo skupaj zapeli in v zraku je bilo na vsakem koncu čutiti neko pozitivno energijo in slovenski ponos. Da nismo ostali lačni, so poskrbele pridne roke v kuhinji in strežbi, pa tudi ostali člani SKUD-a Triglav so po svojih močeh pripomogli k temu, da je prireditev tako dobro uspela.

Program folkloriade smo zaokrožili naslednji dan, to je 16.10.2011, s srečanjem s člani ansambla Kolovrat v slovenskem domu v Stuttgartu, kjer smo pojedli pozni zajtrk ter si v dvorani Sv. Konrada pogledali svojevrstno komedijo ”Kdo je Kolovrat”. Krohotali smo se od prve do zadnje minute in že dolgo nisem videla toliko zadovoljnih in na vsa usta nasmejanih obrazov.

Veseli smo predvsem dejstva, da smo prisotni na prireditvi pokazali, da je tudi nam, ki živimo zunaj slovenskih meja, mar za našo slovensko kulturo, folklorni ples in druženje. Številni mlajši gostje pa so dokaz, da je treba računati tudi z njimi, in da niso popolnoma poniknili v nemški družbi, da pa jih je treba znati pritegniti in pripraviti prireditve, ki so zanimive tudi zanje. Še prav posebej me kot koordinatorko za južno Nemčijo veseli, da smo se Slovenci na tem območju začeli povezovati tudi preko nemških meja. Tokrat so nam namreč v goste prišli Slovenci iz Züricha, ki so bili nad dogajanjem v Stuttgartu navdušeni. V kratkem jim bomo obisk vrnili z nastopom folklorne skupine in obiskom prireditve ob 40. obletnici slovenskega planinskega društva Triglav iz Züricha. Za pristna prijateljstva med Slovenci zunaj Slovenije torej ni meja. Glede na to, da nas ni prav dosti, moramo držati skupaj, se družiti in našim zanamcem ohranjati slovensko kulturo, slovenske običaje in slovenski jezik. Slednje je lepo zaokrožil minister dr. Boštjan Žekš z besedami: ”Slovenci se razpršijo, se pomešajo z lokalnim prebivalstvom, se naučijo jezika, sprejmejo tudi nemško kulturo, ampak globoko v srcu pa jim ostane slovenska duša. Slovenci po svetu so bolj ponosni na slovenstvo in slovensko državo, kot smo mi doma.”

O jubilejni folkloriadi je 16.10.2011 v večernem dnevniku poročala slovenska nacionalna televizija, novinar mariborske televizije g. Marjan Šrimpf pa je pripravil tudi polurno reportažo v sklopu oddaje Slovenci po svetu.

Planinsko društvo Triglav iz Zuricha s predsednikom Tomažem Tišlerjem je tudi letos organiziralo pohod na Triglav. Povedali so mi, da se na našega ovčaka povzpnejo vsakih pet let. Sicer sama nisem članica njihovega društva, sem se jim pa vseeno odločila pridružiti, kot še nekaj prijateljev iz Slovenije, dva sva bila iz Nemčije, pa celo en Madžar je bil z nami. 28.7.2011 malo pred 6 uro zjutraj sem se prebudila v deževno vrhniško jutro. Po parih opravljenih klicih se nas je nekaj odločilo, da takšno vreme ni primerno za hribolazenje (Marka Snoja je baje celo napadla bolezen), smo se pa dogovorili, da brata Snoj na železniski postaji pobereta Krisa Namarja, ki se je v ta namen pripeljal z vlakom iz Švice (enako kot pravzaprav tudi jaz), in da se vidimo kasneje ter kako drugače skupaj preživimo dan. Okoli 11 ure sem ponovno poklicala družbo in kar vroče mi je postalo, ko sem na drugi strani zaslišala zasoplo dihanje Marka Snoja, ki mi je ves vesel povedal, da so že blizu Vojnikove koče, in da se lahko tam dobimo na pijači. Čez um mi je drvelo sto misli, predvsem pa mi je bilo jasno eno; če ne bom prišla za njimi, bom še deset let poslušala očitke, da sem bila tako glasna pri nabiranju kandidatov, nato pa sem sama ostala v dolini. Baje so tudi sami oklevali in eno uro niso vedeli, kaj bi storili, pa so se na koncu le odločili in se odpravili na pot. K sreči je v gorah le rahlo rosilo in upali so, da ne bo pravega dežja. Poklicala sem Grego Korošca, ki je imel žal že drugače splaniran dan, in Rajka Zavratnika, ki zaradi dežja prav tako ni štartal z ostalimi, na hitro ponovno napolnila svoj nahrbtnik in okoli 14 ure sva se tudi midva odpravila z Rudnega polja. Vreme nama je bilo mnogo bolj naklonjeno, saj nama je delno sijalo tudi sonce, vidljivost je bila odlična, le zadnji del poti sva bila zavita v meglo. Po petih urah hoje sva končno prisopihala na Kredarico, ravno takrat, ko so začeli streči večerjo. Po večerji smo se še malo zavrteli ob zvokih harmonike, tudi Lucija Lapuh je lahko končno sezula svoje čevlje, na katerih so podplati že pošteno zijali in so jih morali pritrditi z lepilnim trakom, ter zaplesala, nato pa smo se odpravili v ledeno mrzle sobe. Temperature so bile namreč pod ničlo, ogrevanja seveda ni bilo, tako da sem se pokrila s tremi odejami, pa me je še zeblo. Naslednje jutro je bil vrh Triglava v megli, tako da smo se odločili počakati, če se bo megla kaj razkadila. Kaj kmalu je postalo jasno, da temu ne bo tako, da pa je želja povzpeti se na vrh dovolj močna. Namestili smo si čelade, varovalne pasove in se zapodili v steno. Kar nekaj nas je bilo takih, ki smo sumničavo pogledovali v strmino. K sreči je bilo vse zavito v meglo, tako da se ni videlo prepada za našim hrbtom. Končno smo le zagledali Aljaževo ”piksno”, kot smo se pošalili, krstili tiste, ki so bili na Triglavu prvič in seveda naredili nekaj fotografij. Spust je začuda in kljub mojim pomislekom potekal brez posebnosti, s spodbudnimi besedami sta me spremljala Robert in Marko Snoj, tako da smo kot prvi prišli nazaj do Kredarice. Kaj kmalu smo zapustili tudi Kredarico in se v lepem sončnem vremenu začeli spuščati v dolino. Ustavili smo se na eni od planšarskih kmetij, kjer smo bili postreženi z ajdovimi žganci in kislim mlekom, nekateri pa so kupili tudi domači sir. Društvo je v enem izmed pokljuških hotelov organiziralo večerjo tako za nas pohodnike, kakor tudi za stare člane društva, ki so se večinoma že vrnili iz Švice v Slovenijo.

Triglav je tudi tokrat osvojil Triglav, čeprav mnogi izmed nas zaradi vremena nismo bili ves čas prepričani, da bo temu tako, in dogovorili smo se, da se vsaj čez pet let spet dobimo na isti poti.

Za zaključek morda še to. Planinsko društvo Triglav iz Zuricha letos praznuje že 40. obletnico delovanja in v ta namen bo 5.11.2011 v Zurichu organizirana prireditev, na katero smo povabljeni tudi mi. Folklorna skupina SKUD Triglav iz Stuttgarta bo nastopili v okviru programa, pred zabavo pa si bomo pogledali tudi Zurich. V ta namen bomo organizirali avtobusni prevoz, tako da si lahko vsi interesenti, ki bi šli z nami, navedeni datum zabeležite na koledar.

Prelepo se je bilo sprehoditi po naši prestolnici, na njenih ulicah srečevati znane obraze, zaplesati Slovencem iz domovine in tistim, ki živijo razkropljeni po svetu, ter našim dragim prijateljem, ki so si vzeli čas in nas prišli pozdravit.

Naš kratek izlet po Sloveniji smo začeli že 30.6. zvečer po namestitvi v enem izmed dijaških domov v Ljubljani, ko smo se odpravili na potep po, v raznorazne barve odetem, centru mesta. Ljubljanica z vsemi svojimi mostovi, barčki na obeh bregovih reke, sproščeni pogovori gostov in mimoidočih ter glasba uličnih umetnikov so nam pričarali pravi dopustniški občutek. Rekli smo si: ”Tu smo doma“ in ob napisih ”Dobrodošli doma” nam je bilo res toplo pri srcu. Takoj prvi večer smo srečali nekaj prijateljev, med njimi Klemena Žumra in Luko Luzarja, skupaj smo spili pijačko, dve in prijetno pokramljali. Mlajši so se odpravili v bližnjo diskoteko, tisti malo starejši pa smo si ob Andrejevi spremljavi na kitaro na dvorišču doma še malo zapeli.

Petek, 1.7. smo začeli z obiskom parlamenta, kjer nas je sprejel parlamentarec Jani Kikelj v družbi evropske poslanke mag. Tanje Fajon. Vodička nam je na jedrnat in zanimiv način predstavila zgodovino parlamentarne hiše, samo organizacijo parlamentarnega telesa, Jani Kikelj pa je dodal še nekaj praktičnih pripomb, kako izgleda delo parlamentarca. Z zanimanjem smo si ogledali razpravno dvorano in se nasmejali pripombi, da se prav dobro vidi, kateri sedeži so bolj redko zasedeni, saj izgledajo kot novi. Seveda lahko delček k temu pripomore tudi manjša kilaža lastnika sedeža, a se nam to v danem momentu ni zdelo tako pomembno. Po ogledu parlamenta smo si privoščili kavico, seveda kje drugje kot pri legendarnemu Mačku, srečali sekretarja pri Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Aleša Selana ter prijatelja Daniela Nowaka in pa seveda naše drage Slovence iz Essna, ki so se nam pridružili na barki Rečni pirat, s katero smo se dobri dve uri vozili po Ljubljanici, se malo okrepčali, zapeli in zaplesali. Po izkrcanju na Mesarskem mostu smo srečali Darinko in Katarino Obranovič, Slovenki, ki sta dolgo živeli v Zürichu, in sta nas prijazno želeli obdariti s flancati, pa se nam na koncu žal ni izšlo. Prepričana sem, da so bili sosedje zadovoljni, saj sta jih menda razdelili mednje. Prisluhnili smo mešanemu pevskemu zboru iz Stuttgarta, Ulma in Augsburga pod okriljem dr. Zvoneta Štrublja, ki se je z nami pripeljal iz Nemčije, nato pa smo se počasi odpravili proti domu, kjer smo se preoblekli in pripravili za naš nastop. Tisti, ki so ostali v mestu, so se sprehodili med številnimi stojnicami, nekateri so imeli celo srečo izmenjati par besed z ministrom dr. Boštjanom Žekšem in predsednikom Vlade RS Borutom Pahorjem. Folklorna skupina SKUD Triglav pod vodstvom Darje Toš je zaplesala na dveh prizoriščih, in sicer na Borštnikovem trgu in na Mestnem trgu. Na slednjem nas je sicer že dodobra napral dež, kar pa ni pretirano pokvarilo našega dobrega razpoloženja. Pogledati nas je prišlo kar nekaj prijateljev, ki smo jih povabili, kar nekaj med njimi je bilo mojih prijateljev. Ne morete si misliti, kako sem bila vesela prav vsakega izmed vas, čeprav sem ”frfotajoča” v svoji beli belokranjski noši z vsakim uspela izmenjati le par besed. Nam, ki živimo v tujini, je beseda prijatelj, in to ne katerikoli, pač pa slovenski prijatelj, dobila poseben, globlji pomen. Preoblekli smo si mokre noše in se vrnili na ljubljanske ulice, ki pa so se medtem, zaradi dežja, žal že dodobra izpraznile. Kljub temu je bilo lepo prisluhniti programu na Prešernovem trgu ter nekaj prigrizniti v enem izmed lokalov v Stari Ljubljani.

V soboto, 2.7. smo se po zajtrku odpeljali proti Prekmurju. Pridružili sta se nam tudi Marijana Kunc in pa naša vodička Jožica Pongrac. Jožica nam je že med vožnjo razložila razliko med Prekmurjem, Pomurjem in Prlekijo, vendar raje ne bom ponovila, kaj sem si zapomnila, ker bi bilo gotovo narobe. Sem pa dojela, da je to za ljudi s tistega območja precej občutljiva tema. Morda nam bo še enkrat pojasnila, kaj je na stvari, da si bomo enkrat za vselej zapomnili. Prva misel, ki se mi porodi, če nekdo omeni besedo Prekmurje, je hrana. Jedlo se je in jedlo se je, kot da v Stuttgartu nimamo ničesar za pod zob. Najprej smo se ustavili v Šunkarni Kodila blizu Murske Sobote, kjer so nam predstavili način pridelave njihovih mesnih dobrot, nekaj smo jih lahko tudi poskusili in se okrepčali s kapljico žlahtnega vinčka. Naš Pascal je raztegnil svojo harmoniko, tako da smo lahko že navsezgodaj zaplesali. Pot smo nadaljevali proti Lendavi, kjer sta nas pri kapelici Svete Trojice nestrpno pričakala Andreja in Tomaž Horvat. V kapelici leži mumija Mihaela Hadika, ki je odigral pomembno vlogo v zgodovini mesta in z zanimanjem smo prisluhnili nesrečni ljubezenski zgodbi, ki se je stoletja prenašala od ust do ust. Sicer manjkajo določeni zgodovinski dokazi, ki bi potrdili verodostojnost zgodbe, a nekaj resnice je gotovo na tem, da so obstajale in morda še obstajajo ljubezni, ki so močnejše od smrti. Tomaž in Andreja sta nam s hribčka razkazala okolico Lendave, Tomaž je predstavitev podprl s posameznimi zgodovinskimi dejstvi, nam pa je postalo jasno, zakaj so Prekmurci tako ponosni na svoj delček domovine. Res je lepo, nekako mirno, kot da bi se čas tam ustavil. Obvezen del programa je bil seveda ogled nogometnega stadiona, v bližnjem ribiškem domu pa smo bili ponovno deležni prekmurskih dobrot. Pongracovi in Horvatovi starši so posebej za nas napekli različne vrste peciva, med drugim tudi gibanico, za kar se jim še enkrat prav lepo zahvaljujemo. Še nekaj gramov težji smo se odpeljali proti Otoku ljubezni, kjer sta nas s pozdravno tablo in novo porcijo slaščic prisrčno pozdravila Maukova. Z brodom smo se zapeljali preko Mure in naredili nekaj fotografij v upanju, da bo obisk prinesel ljubezen in srečo tudi vsem tistim, ki je še niso našli. Končno smo se namestili v prenočiščih v bližini Moravskih toplic, nato pa se odpravili na Goričko. Za nekaj minut smo se ustavili pri Goričkem gradu, ki je bil žal že zaprt in smo si zgradbo lahko ogledali le od zunaj. V mali vasici Markovci pa so nas na svoji domačiji že čakali Jasmina Ritlop in ostali člani družine. Pripravili so nam pravo pojedino. Čeprav vsi siti, se nismo mogli upreti čevapčičem, klobasam in pecivu. Še dobro, da smo lahko hrano pridno zalivali s pijačo, ki jo je bilo prav tako v izobilju. Jožica nam je predstavila skeč znanega prekmurskega humorista, in nas nasmejala do solz, Pascal nam je zaigral na harmoniko, da smo lahko ponovno zapeli in zaplesali okoli ognja, ki nas je prijetno grel. Lepo je bilo! Po polnoči smo se odpeljali še na veselico v bližnjo vas, na kateri so igrali Modrijani, zapel pa je tudi Seid Memić-Vajta, nekdanji član znane jugoslovanske skupine Teška industrija.

Naslednji dan je bilo sicer malo težje vstati, pa vendar smo se polni lepih vtisov odpravili nazaj proti Stuttgartu ter že delali plane, kam nas bo skupna pot odpeljala naslednje leto. Morda na Gorenjsko?

Uspelo nam je!

In sicer nam je uspelo pripraviti in izpeljati zanimiv program, privabiti ljudi, ki jih zanima, kaj se dogaja z mladimi v Nemčiji in se skupaj pozabavati.

Posvet smo začeli v soboto, 14.5. z nogometno tekmo med ekipo iz Slovenije in ekipo iz Stuttgarta. Prva ekipa si je v ta namen dala natiskati majice z napisom ’’Novagol Union’’, na hrbtni strani pa jim je pisalo ’’Golov ni nikoli dovolj’’. Ekipo rdečih pod selektorstvom Andreje Horvat so sestavljali fantje iz Prekmurja, predstavnik Urada Vlade RS za Slovence v tujini in zamejstvu Aleš Selan in sekretar iz veleposlaništva v Berlinu Matjaž Marko. Ekipo zelenih pod selektorstvom Igorja Malovrha pa so sestavljali fantje iz Stuttgarta in okoliških mest. Po napeti in požrtvovalni igri in ob kolikor je bilo le mogoče nepristranskem sojenju Andreja Lebna, je le za en gol razlike zmagala domača ekipa.

V uradnem delu sta nas malo po 12 uri nagovorila vicekonzulka iz Münchna Andreja Horvat in I. sekretar iz veleposlaništva v Berlinu Matjaž Marko. Andreja je poudarila, kako pomembno je, da se družimo, povezujemo in držimo skupaj, Matjaž pa je dodal, da je eden od načinom, kako se lahko povezujemo tudi taka nogometna tekma, kot smo jo izpeljali zjutraj, in da je prečudovito slišati slovensko besedo na igrišču sredi Nemčije. Celo izjava ’’pazi ledja’’ je dobrodošla, saj se na podoben način izražajo Slovenci tudi na igriščih v Sloveniji.

Zvrstila so se zanimiva predavanja, in sicer je naš dušni pastir, kot ga je napovedala povezovalka programa Marija Mauko, dr. Zvone Štrubelj, v okviru svojega predavanja ”Na mladih svet stoji. Svetovni etos in 20 let mlada/stara Slovenija.” poudaril, da so mladi tisti, na katerih moramo graditi. V nadaljevanju je ugotovil, da se vera nahaja v nekakšni krizi, ki se odraža tudi v izstopih iz Cerkve. Razpravljali smo, zakaj je temu tako in kar nekaj jih je menilo, da je vsaj v Nemčiji eden glavnih krivcev cerkveni davek. Dr. Štrubelj je mnenja, da je treba zadevo videti z druge perspektive, saj se s tem denarjem financira precej vrtcev, bolnišnic in domov za ostarele, kar z ukinitvijo davka ne bi bilo več mogoče. Razmišljal je tudi o 20-letni zgodovini Slovenije in ugotovil, da je naša država sicer mlada, a se je v preteklih letih na nek način precej ”postarala”. Pozna kar precej primerov, ko so se Slovenci odločili odseliti v Slovenijo, pa so se čez čas vrnili v Nemčijo, saj Slovenija ni več taka, kot so jo imeli v spominu in so se doma počutili kot tujci.

Aleš Selan, višji svetovalec pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, nam je v okviru predavanja ”Načini pridobitve slovenskega državljanstva”, ob pomoči vicekonzulke Andreje Horvat, predstavil, kakšne so možnosti pridobitve slovenskega državljanstva, kdo je do pridobitve upravičen in kakšni so stroški. Dal nam je tudi nekaj praktičnih napotkov, kako naj izgleda prošnja, katere priloge so potrebne in vse skupaj začinil z nekaj smešnimi, pa tudi nekaj ganljivimi primeri iz svoje prakse.

Gabrijela Žagar je na kratko predstavila avtobusni izlet v Slovenijo od 30.6. do 3.7.2011 ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije, razdelila program in poudarila, da potrebujemo zavezujoče prijave do konca maja zaradi rezervacije prenočišč in drugih rezervacij.

Po krajšem premoru za kavo sta Tomaž Horvat in Bogdan Šteh razvila zanimivo razmišljanje na temo ”Samostojna Slovenija na svetovnem zemljevidu (20 let po dnevu, ko so bile dovoljene sanje)”. Nazorno sta predstavila glavne razloge za propad Jugoslavije in ugotovila, da so nas na koncu v skupni državi povezovali le se športni in glasbeni dosežki. Humorno sta ugotovila, da so glavni akterji ob osamosvojitvi zaradi stresnosti dogodkov izgubili precej las, kot npr. Janez Janša, in pokazala še nekaj fotografij, s katerimi sta podkrepila svoje izjave. Kot zaključek predavanja je Bogdan Šteh premierno predstavil dokumentarec o dogodkih in napadu JLA na oddajnik na Kumu, pri izdelavi katerega je tudi sam sodeloval.

Urška Makovec in Lucija Lapuh sta vodili okroglo mizo z naslovom ”Sooblikujmo  Slovenijo”. Urška je poudarila, da smo na nek način vsi ambasadorji Slovenije in s svojim vedenjem kažemo svetu, kakšni smo Slovenci. Ljudje namreč radi posplošujemo, in če pri ljudeh v Evropi in v svetu pustimo dober vtis, bodo le-ti verjeli, da so vsi Slovenci taki. Mlade je izzvala k razmišljanju, kakšni so načini, s katerimi bi lahko predstavili Slovenijo. Sama je npr. v času, ko opravlja prakso v Berlinu že nekajkrat organizirala slovenski večer. Lucija pa nam je predstavila Rafaelovo družbo in projekte, ki jih bodo speljali v letošnjem letu tudi z željo, da bi se Slovenci povezovali.

Učitelj slovenskega jezika iz Stuttgarta Vinko Kralj in tri učiteljice (Simona Gotal, Jasmina Lepoša in Anja Dobrovc) iz Švice so spregovorili na temo ”Motiviranost učencev in staršev za pouk slovenskega jezika”. Predstavili so metode in načine, kako sami motivirajo učence za učenje slovenskega jezika, nakazali posebnosti, ki jih opažajo pri svojem delu glede motivacije učencev in odraslih v Nemčiji in v Švici ter poudarili prednosti znanja slovenskega jezika v današnjem evropskem prostoru.

Članici društva Sava iz Frankfurta Natalija Bevc in Helena Žmavc sta predstavili prireditev v Frankfurtu z naslovom ”mladih 20 let sLOVEnije – 20 let ljubezni”, ki se bo odvijala od 27. do 29.5.2011, z osrednjo prireditvijo 28.5. ob 19 uri. Iz Stuttgarta se bomo na navedeno prireditev odpravili z avtobusom, zato smo pozvali obiskovalce, da se čim prej prijavijo.

Po okusni in izdatni večerji nas je vse do pol 4 ure zjutraj zabaval Sten bend, kateremu so se pridružili tudi učitelj Vinko Kralj, ki je s svojim igranjem in petjem naravnost navdušil, harmonikarja Pascal Hižman in Martin Gruden, pevka Claudia Forjan in repar Andrej Murašov. Za vsakega se je našlo nekaj, saj se nam je Sten bend predstavil z res raznolikim repertoarjem in enotni smo si bili, da je bila zabava odlična.

Večina obiskovalcev je prenočila kar v domu v spalnih vrečah. Posvet smo zaključili v nedeljo 15.5. po sveti maši, ki jo je daroval dr. Zvone Štrubelj, in si ob slovesu obljubili, da se čim prej spet vidimo, z večino že na prireditvi ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije 1.7.2011 v Ljubljani.

Na koncu bi se rada zahvalila vsem, ki ste nam pomagali speljati tako kvaliteten in pester posvet. Zatorej najlepša hvala:

■fantom, ki ste se odzvali vabilu in nam omogočili, da smo speljali ”veliki” nogometni derbi in seveda Andreju Lebnu, ki kot rojen Stuttgartčan ni imel lahke naloge z nepristranskim sojenjem,

■predavateljem, ki ste drug za drugim pripravili res zanimiva in poučna predavanja ter nas občasno tudi nasmejali,

■Mariji Mauko, saj si vzorno povezovala program, pazila na to, da smo ostajali v časovnih okvirih in delila šopke ter ostala manjša darila,

■ženskam v kuhinji, ki ste dva dni skrbele, da nismo bili lačni in tistim, ki ste doma spekle torte, kolikor sem obveščena nekatere celo dvakrat,

■strežnemu osebju, predvsem tistim v baru, ki ste poleg streženja pijač s plesom poskrbeli za dobro razpoloženje,

■tistim, katerih delo se običajno ne vidi, to je predsedniku društva Andreju Vudlerju ter tistim, ki ste pripeljali robo in skrbeli, da je vse delovalo brezhibno in na koncu pospravili,

■in seveda tudi vsem vam, dragi obiskovalci, ki ste nam z obiskom izkazali zaupanje in podporo, saj brez vas posveta ne bi mogli izpeljati.

Dobili smo elan za pripravo že jubilejnega 5. posveta za mlade v letu 2012 in si želimo, da bi se drugo leto spet vsi srečali. Dodala pa bi se našo malo željo, in sicer, da bi za posvet pridobili nove mlade obraze, predvsem tiste iz okoliških društev, ki smo jih letos žal pogrešali.

SKUD Triglav iz Reutlingena je 16.06.2012 organiziral enodnevni izlet in obisk prireditve ob 40. obletnici SKŠD Bled v Essnu. Pridružili smo se jim tudi člani SKUD Triglav iz Stuttgarta in še nekaj posameznikov iz drugih društev. Na več kot štiristo kilometrov dolgo pot smo se odpravili že v zgodnjih jutranjih urah. V bližini Frankfurta smo si ogledali rimsko trdnjavo Saalburgu in se okrepčali v vaški gostilni. Na avtobusu smo se kratkočasili ob zvokih harmonike. Najbolj zagreti pa smo poskušali celo zaplesati. Zvečer smo se udeležili prireditve in zabave v Essnu. Na odru so se zvrstili predstavniki Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Veleposlaništva RS v Berlinu, Konzulata RS v Düsseldorfu, predsedniki posameznih društev, ki so društvu Bled in njegovemu vodstvu izrekli čestitke za dolgoletno uspešno delovanje, in številni nastopajoči. Simpatično igro so nam uprizorili učenci tamkajšnje osnovne šole. Nekajkrat nam je zapel odlični slovenski mešani pevski zbor, zapeli pa so nam tudi predstavniki ruske narodnosti, ki so s Slovenci v Essnu še prav posebej prijateljsko povezani. Zaplesala je folklorna skupina iz Stuttgarta, z veseljem pa so se preteklih let spominjali aktualni predsednik društva Bled, dolgoletni bivši predsednik in župan mesta Essen. Po uradnem delu prireditve so oder zavzeli člani ansambla Svetlin iz Slovenije, ki so nas s svojim odličnim igranjem in petjem ves čas držala na nogah. Odlično smo se imeli! Hvala še enkrat tako organizatorju izleta društvu Triglav iz Reutlingena kot tudi organizatorjem prireditve v Essnu.

Na poti smo si ogledali rimsko trdnjavo,

se okrepčali v vaški gostilni

ter se zvečer udeležili prireditve in zabave v Essnu.

Na odru so se zvrstili številni nastopajoči,

med drugim je nastopila tudi folklorna skupina iz Stuttgarta,

z veseljem pa so se preteklih let spominjali aktualni predsednik društva Bled, dolgoletni bivši predsednik in župan mesta Essen.

Slikali smo se tudi s skupino Svetlin iz Slovenije,

ki nas je s svojim odličnim igranjem in petjem ves čas držala na nogah.

Odlično smo se imeli! Hvala še enkrat tako organizatorju izleta društvu Triglav iz Reutlingena kot tudi organizatorjem prireditve v Essnu.