Danes, 2.7.2015 sem imela čast nastopiti kot ena izmed uvodnih govornic na XV. vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Če koga zanima, kaj sem povedala, si lahko prebere moj prispevek.
……………………………………………………………………………………………………………………
Lep pozdrav dragi Slovenci in drage Slovenke, tako vi, ki živite v matični domovini kot vi, ki so vas v svet pospremile različne življenske okoliščine. V veliko čast mi je, da lahko spregovorim nekaj besed za tem govorniškim odrom.
Tema moje razprave se glasi “Slovenci v tujini smo ambasadorji svoje domovine”. Glede na to, da že peto leto opravljam vlogo koordinatorja slovenskih društev v južni Nemčiji in sem tudi zelo aktivna pri organizaciji dogodkov in prireditev v svojem društvu, bom izhajala predvsem iz prakse, saj tako posamezniki kot slovenske organizacije v Nemčiji predstavljamo nam vsem drago Slovenijo.
Pred slabima dvema mesecema sem v okviru svojega dopusta obiskala tudi Slovence, ki živijo v Buenos Airesu. Imela sem izredno srečo, da so ravno v času mojega obiska organizirali več prireditev in romanje v Lujan, katerega se že tradicionalno udeležujejo Slovenci iz cele Argentine. Na tem mestu vam ne bom razlagala, kako lepo so me sprejeli, mi razkazali svoje objekte in predstavili aktivnosti, temveč bi želela izraziti občudovanje nad občutkom pripadnosti domovini, ki ga v sebi nosijo ti ljudje, kljub temu, da mnogi med njimi še nikoli niso bili v Sloveniji. V pogovoru z mano so kar vsrkavali informacije o domovini, skoraj vsakdo si želi ponovno v Slovenijo, nekateri med njimi v Sloveniji zaradi lastne finančne situacije sploh še niso bili. Nek gospod mi je npr. s solzami v očeh dejal, da bi šel rad domov vsaj še enkrat preden umre. Moram priznati, da sem se med temi ljudmi počutila bolj Slovenko kot kdajkoli prej in nekajkrat me je prevela skoraj slaba vest, da imam možnost živeti tako blizu Slovenije in mi obisk domovine ne predstavlja nekajletnega projekta. Na prireditvah je bilo večkrat izpostavljeno vprašanje: “Kaj me dela Slovenca?” Je to bivanje v Sloveniji, kraj rojstva ali je to slovensko srce, ki nam bije v prsih. Prepričana sem, da je odločilno slovensko srce in želja najti svoje korenine. Popolnoma človeško je, da iščemo odgovore na vprašanja, kdo smo, kdo so naši predniki, in ko resnično začutimo pripadnost neki skupnosti, se praviloma pojavi želja po ohranitvi jezika in kulture za naše potomce. Ta želja je razumljivo precej večja pri nas, ki živimo na tujem in človeku stopijo solze v oči, ko vidi entuziastične nastope pevcev, folkloristov in dramskih skupin na tujem, pa naj bo to v Argentini ali v moji domači Nemčiji. Ne glede na to, da se znamo Slovenci odlično vključiti v okolje, v katerem živimo, ne pozabimo na svoje korenine in jih skozi različne aktivnosti, tudi ob pomoči matične domovine, ohranjamo. Zanimiv se mi zdi fenomen mladih v Nemčiji, ki so se rodili na tujem, pa se želijo odseliti v Slovenijo. Ne glede na to, da so v nemški družbi našli svoje mesto, so uspešni, imajo tu prijatelje, se jim zdi, da bi se bolje počutili doma, med svojimi ljudmi. Veliko se je na tem področju v zadnjih letih že naredilo, pa kljub vsemu bi bilo lahko študentskih izmenjav, delovnih praks ipd. še mnogo več.
Nemogoče spregledati pa je tudi obraten tok. V državah, ki so blizu Slovenije, kot sta npr. Nemčija in Avstrija, lahko v zadnjih letih opažamo velik pritok mladih, ki po zaključenem študiju v Sloveniji iščejo boljšo prihodnost na tujem. Žal gre praviloma za mlade, ki v tujino odnašajo dragocena znanja, ki se ne bodo nujno vrnila v Slovenijo. Prav razžalostijo me številna sporočila in prošnje po pomoči, ki jih večkrat dobim. Mnogi bi bili pripravljeni poprijeti za kakršnokoli delo, samo da bi lahko zapustili Slovenijo in marsikdo izjavi: “Nikoli več nazaj”. Mislim, da bi ti ljudje težko našli skupni imenovalec z osnovno temo današnjega dne “Slovenci in Slovenke v tujini za uspešno Slovenijo” iz povsem preprostega razloga; marsikdo ne želi niti slišati več za slovensko politiko, sistem dela ali sodni sistem, saj se počuti izigran ali celo prevaran. Slednje se je pokazalo tudi npr. ob nedavnem obisku predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na Bavarskem in v Baden Wuerttembergu. Medtem, ko so se Slovenci, ki že dlje časa živijo v Nemčiji obiska zelo veselili, so sodelovali pri oblikovanju programa za srečanje s predsednikom, sem od tistih, ki so se preselili pred kratkim dobila praviloma zelo odklonilne odgovore. Večina se jih srečanja ni želela udeležiti, saj jim predsednik pooseblja tisto, kar jih je pregnalo iz domovine. Tudi na spletu so se pojavljali odkonilni odgovori, kot npr.: “komaj nam je uspelo pobegniti, pa že lazi za nami”, “lepo na naš račun”, “naj kar tam ostane, kaj je naredil dobrega” in še bi lahko naštevala. Verjemite mi, da sem navedla le tiste manj sočne komentarje. Ob tem se sprašujem, kaj je ostalo od Slovenije, ki sem jo sama zapustila pred dobrimi devetimi leti. Saj pa smo bili takrat še polni entuziazma in želje narediti največ iz naše male, a čudovite državice. Je možno, da marsikateri mlad človek doma ne vidi več nikakršne perspektive, ko zaključi študij in se poda na pogosto ne prav lahko pot izseljeništva. Zadnja leta se intenzivno iščejo načini, kako bi ta t.i. beg možganov preusmerili nazaj v domovino in ustvarili pogoje za t.i. kroženje možganov. Odgovor je na videz preprost: narediti moramo spet državo, v kateri bo lahko vsakdo našel svoje mesto, delo, ki ga bo veselilo in bo zanj primerno plačan in se moramo že enkrat prenehati ukvarjati sami s seboj in s pozicijami ter položaji, ki bi jih radi zasedli. Vem, da rešitve niso tako preproste, kot se zdi, vendar pa ne smemo obupati, saj se nam sicer kot narodu ne obeta prav svetla prihodnost. V tujini nas čaka veliko, ki bi svoja znanja z veseljem vrnili domov, a ne za vsako ceno, temveč bi se radi vrnili v državo, ki bo pravična za vse, v kateri bomo vsi enaki pred zakonom, v kateri nas bo čakala svetla prihodnost in v kateri bomo lahko dostojno živeli.
V različnih situacijah sem že večkrat izjavila, da bi nas lahko država bolje izkoristila. Pri tem sem mislila predvsem slovenska društva in številne entuziaste, ki z dušo in srcem povezujemo Slovence v tujini, organiziramo raznorazna srečanja in prireditve ter pogosto zastopamo Slovenijo na različnih mednarodnih dogodkih. Da bi svoje ambasadorstvo lahko še bolje opravljali, potrebujemo določene osnovne pogoje. Po ocenah naj bi nas v Stuttgartu in okolici živelo okoli 20000 Slovencev, omenja se celo številka 30000, kar nas takoj po matični državi uvršča na vrh lestvice krajev z najgostejšo naseljenostjo Slovencev. Seveda se zavedamo, da je Slovenija v hudi stiski in želela bi si verjeti izjavam številnim politikov, da se situacija obrača na bolje. Kljub trenutni finančni situaciji pa bi vendar ponovno izrazila veliko željo Slovencev, ki živimo v Stuttgartu in okolici, da bi dobili nek skupen center, v katerem bi se lahko srečevali Slovenci, ki smo vključeni v skoraj deset okoliških društev in pa seveda tudi Slovenci, ki niso vključeni v nobeno društvo. Marsikatero društvo nima niti svojih prostorov, saj so najemnine na tem območju izredno visoke. Naj kot zanimivost omenim, da se člani mojega društva srečujemo v garaži. Poleg druženja bi lahko v takem centru organizirali raznorazne kulturne prireditve v manjšem krogu, saj je z nekim kulturnim programom težko napolniti večjo dvorano, pa tudi najem dvoran je izredno drag. Center bi lahko uporabili tudi za gospodarske forume, predavanja, razstave ipd., tako da bi to bil center za povezovanje v gospodarskem, kulturnem in družabnem smislu. Generalni konzulat iz Muenchna enkrat mesečno pride v Stuttgart. Morda bi tudi oni lahko našli svoje mesto v takem centru. Pogosto se v Stuttgartu ustavijo družine ali celi avtobusi Slovencev, ki nadaljujejo pot v Bruselj ali kam drugam. Ob vsakem takem obisku se pojavi problem, kje vse te ljudi postreči, včasih tudi nastaniti. Zadnje čase prihaja v Nemčijo tudi vedno več mladine, ki po študiju išče priložnost v tujini. Tudi tem ljudem bi radi pomagali, pa smo pogosto omejeni s prostorom. Sicer v Stuttgartu obstaja slovenski dom, ki služi kot pastoralno središče, je na odlični lokaciji, a je žal precej neprimeren za kakršnekoli druge aktivnosti, saj so prostori premajhni in neracionalni. Kljub vsemu pa ta dom za marsikoga predstavlja odskočno desko oz. prostor, kjer najde tisto prvo pomoč ali streho nad glavo, za kar se je treba v prvi vrsti zahvaliti sedanjemu župniku, ki ima za te ljudi veliko posluha in vedno odprta vrata. Zakaj se mi zdi tako pomembno, da bi imeli Slovenci svoj center? Po lastnih izkušnjah, ki jih imam z delovanji društev, lahko ugotovim, da so Slovenci v krajih, kjer imajo svoje društvene prostore precej bolj povezani in se med seboj mnogo bolj družijo. Ob prebiranju spletnih portalov ugotavljam, da je v Stuttgartu in okolici ogromno Slovencev, ki se ne vključujejo v nobeno organizacijo in bojim se, da bomo te ljudi počasi izgubili, če mi dovolite ta izraz. Zavedamo se, da obstajata dve vrsti Slovencev, in sicer tisti, ki tu živijo že desetletja ali so tu celo rojeni in tisti, ki smo prišli v zadnjih letih. Večina nas je potrebovala kako leto ali dve, da smo se vživeli v novo okolje, si našli stanovanje in delo, se naučili jezika, potem pa smo začeli iskati kontakte z drugimi Slovenci. Zavedamo se, da moramo biti potrpežljivi in počakati, da nas ti novi sami poiščejo. Glede na to, da dobivamo ogromno vprašanj in prošenj za pomoč, smo začeli organizirati spoznavne popoldneve, na katerih pomagamo s svojimi izkušnjami in praktičnimi nasveti, kako smo se lotili iskanja stanovanja in služb, katere prijave in zavarovanja so potrebna ob selitvi v tujino ipd. Vsekakor se mi zdi nujno, da ljudem ponudimo tudi drugačne načine druženja in srečevanja, ne le v okviru društev. Ugotovljamo lahko, da v večini društev članstvo rahlo upada, saj se je veliko starejših ljudi vrnilo v Slovenijo, Slovenci, ki so prišli zadnja leta, pa se kot že omenjeno ne vključujejo množično v društva. V nekaterih krajih so se ti mladi združili in so ustanovili svoje klube ali pa se enostavno preko spleta dogovarjajo za druženja. V takem centru bi lahko zgradili nekakšen most med Slovenci, ki tu živijo že leta oz. so bili tu rojeni in temi, ki so prišli v zadnjih letih.
Tudi koordinacija slovenskih društev v južni Nemčiji, kateri predsedujem, tako kot posamezna društva zasleduje podobne cilje. Poskušamo povezovati društva in posameznike in organiziramo dejavnosti, ki bi pritegnile člane večih društev. Tako smo organizirali nogometni turnir, pripeljali v goste znano gledališko skupino, menjamo lokacije pri organiziranju sestankov, ki jih povežemo z ogledi mest ali drugačnim druženjem. Zelo intenzivno pa smo seveda prisotni tudi na spletu.
S predstavniki države smo se pred kratkim dogovorili, da bi enkrat letno organizirali večjo prireditev za vse Slovence v Nemčiji, ki bi bila na nekoliko višjem nivoju. Tako bi na prireditev lahko povabili tudi nemške prijatelje in partnerje in bi tako na čudovit način predstavili svojo državo in številne odlične umetnike, ki bi jih povabili k sodelovanju. Prvo tako prireditev bomo predvidoma organizirali v letu 2016, ko Slovenija praznuje 25. obletnico osamosvojitve.
Veliki ambasadorji slovenstva so tudi učitelji slovenskega dopolnilnega puka, ki sodelujejo na večini prireditev društev in predstavljajo zelo pomembno vez med društvi, Slovenci, ki niso vključeni v društva in matično domovino. Veliko ljudi se iz raznoraznih razlogov ne želi vključiti v društva in tem ljudem pomenijo slovenski učitelji pogosto edino vezo z domovino in slovenstvom. Potrebno je poudariti, da smo Slovenci na tem področju nekaj posebnega, saj se otroci poleg jezika učijo tudi slovenske kulture in običajev, kar je razvidno že iz samega imena pouka: dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Velika škoda bi bila, če bi prišlo na tem področju do krčenja finančnih sredstev ali zmanjševanja števila učiteljev, saj le-ti dobro poznajo ljudi in kraje, v katerih delujejo. Nekateri že danes pokrivajo velika področja in v primeru zmanjšnja števila učiteljev bi bilo njihovo delo še toliko bolj oteženo. Prav tako sem že večkrat izrazila željo, da bi bili učitelji slovenskega jezika v poletnem času poslani v tujino, kjer bi bili organizirani tečaji slovenskega jezika. V Nemčiji imajo posamezne zvezne države namreč različne termine poletnih šolskih počitnic, tako da se marsikdo tudi iz tega razloga tečajev v Sloveniji žal ne more udeležiti. Tudi odrasli večkrat izrazijo željo, da bi se želeli naučiti slovenskega jezika oz. bi svoje znanje želeli osvežiti ali nadgraditi. Nekateri so odraščali v mešanih družinah in se jezika niso naučili, v odrasli dobi pa se pri marsikomu pojavi zelo močna želja, da bi se naučil jezika svojih staršev. Seveda imam tu v mislih tečaje slovenskega jezika, ki bi bili lahko plačniški, vendar s kvalificiranimi učitelji iz Slovenije.
Na tem mestu bi želela opozoriti še na sledeč problem. Kljub temu, da je v Zakonu o odnosih s Slovenci po svetu urejena dolžnost RTV Slovenije o poročanju dogajanja na tujem, v zadnjih letih opažamo, da poročanja skoraj ni več. Le še v radijski oddaji Slovencem po svetu na Radiu Slovenija občasno poročajo o naših aktivnostih. Še pred nekaj leti je o večjih prireditvah, to sta folkloriada slovenskih folklornih skupin in posvet vseh slovenskih organizacij v Nemčiji, novinar RTV Slovenija, ki je bil zadolžen za poročanje iz Nemčije, pripravil prispevek. Tako smo bili Slovenci v Nemčiji vsaj na kratko omenjeni v osrednjem dnevniku ali v odmevih, občasno pa je bila o dogodkih narejena tudi posebna televizijska oddaja. Zadnja leta so bile ostale teme očitno pomembnejše in Slovenci v Nemčiji nismo našli prav pogosto svojega mesta na nacionalni televiziji.
Če idejo ambasadorstva še nekoliko razširim, lahko ugotovim, da smo Slovenci na tujem na nek način ves čas ambasadorji svoje domovine, če to želimo ali ne. Na delovnem mestu vsi vedo, da sem Slovenka in seveda upam, da dostojno zastopam svojo domovino. Ljudje se nagibamo h posploševanju in k hitremu delanju zaključkov v smislu, da so vsi predstavniki neke narodne skupnosti podobni posameznikom, ki jih poznamo. Svojo domovino predstavljamo tudi na vseh drugih področjih življenja. Kadar je npr. storjeno neko kaznivo dejanje, mediji ne pozabijo omeniti, da ga je storil nemški državljan z npr. slovenskimi ali hrvaškimi koreninani. Po mojih izkušnjah smo Slovenci našli lepo mesto v nemški družbi, smo cenjeni in vsakdo izmed nas lahko s ponosom reče Slovenec sem ali Slovenka sem. Sama izkoristim vsako možnost, da povem, od kod prihajam, da predstavim lepoto Slovenije ter našo kulturo in kar nekaj Nemcev sem že pripeljala v svojo drago domovino.
Naj zaključim z delčkom znane pesmi Otona Župančiča Z vlakom:
“S silo neznano
si segla mi do duše globin:
do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin,
kako te ljubim globoko…
Domovina, daj mi roko,
ne beži, ostani pri meni,
tesno, tesno me okleni,
in pel ti bom pesem visoko,
pel materi češčeni,
kot ni ti še nihče pel…
Src miljon bom razvnel,
uklonil jih tvoji oblasti,
raznetil v dušah strasti,
bom plemenite, mlade,
da radovoljne zaklade,
najdražje pred te polože.“
Zakaj sem izbrala ravno to pesem? Ker tudi sama pogosto sedim v vlaku z nekim čudnim občutkom tesnobe, ko odhajam od doma domov. Ja, imam dva doma in včasih se mi zdi tudi dve življenji. Tako kot je naš znani pesnik ob odhodu v tujino začutil veliko ljubezen do domovine, lahko tudi zase ugotovim, da sem se z vprašanjem, kaj mi pomeni domovina, začela intenzivneje ukvarjati šele, ko sem se odselila na tuje. Prav tako sem na tujem začutila močno željo ohraniti slovenstvo v sebi in željo pripomoči k temu, da se slovenstvo ohranja tudi med drugimi Slovenci v Nemčiji. Mislim, da je aktivna udeležba pri povezovanju tu živečih Slovencev del mojega poslanstva in želim si, da slovenska beseda, kultura in običaji v Nemčiji ne bi šli v pozabo.
Hvala za pozornost in prijeten preostanek dneva vsem skupaj.
.
