Poročilo dr. Barbare Ivančič Kutin po njenem sodelovanju na 20. posvetu slovenskih društev v Nemčiji v Wiesbadnu. Vodila je dve delavnici in sicer delavnico “Slovenska slovstvena folklora in njeno zbiranje med Slovenci po svetu” ter delavnico “Izročilo naših babic: pripovedi, pesmi, pregovori, izštevanke, molitvice in še kaj.”
Poročilo o zbiranju slovstvene folklore med Slovenci v Nemčiji
Zelo sem bila vesela, ko sem v začetku decembra 2014 od g. Igorja Križnarja dobila povabilo za udeležbo na 20. posvetu slovenskih organizacij v Nemčiji. Z veseljem sem ga sprejela kot priložnost, da bom lahko med člani slovenske skupnosti v Nemčiji poskušala dokumentirati nekaj slovstvene folklore, kot so pravljice, povedke, šaljive zgodbe, anekdote, izštevanke, stare molitvice ipd. Na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU sem se namreč zavzela za nalogo, da bi v prihodnjih letih ob vsaki za to ugodni priliki poskušala zbrati slovstveno folkloro v različnih slovenskih skupnostih po svetu. Tovrstno kulturno izročilo je bilo namreč do nedavnega povsem prezrto, saj ni bilo deležno niti dokumentiranja, kaj šele strokovnih in znanstvenih obravnav. Dogodilo se je, da sem leta 2011 lahko opravila 3-tedensko terensko raziskavo med Slovenci v ZDA, leta 2014 sem bila 10 dni med Slovenci v Srbiji, zdaj pa mi je prišel naproti kratek, a nadvse dragocen obisk med Slovenci v Nemčiji.
Da bi se lahko čim prej lotila dela, so mi organizatorji omogočili, da je bilo moje predavanje z naslovom Slovenska slovstvena folklora in njeno zbiranje med Slovenci po svetu na vrsti že v petek zvečer. V njem sem udeležencem predstavila svoje delo in jim ob podpori avdio in videoposnetkov poskušala čim bolj nazorno pokazati, kakšne vrste gradiva pridejo v poštev. Že isti večer je bilo do poznega večera posnetega nekaj zanimivega gradiva. Delo se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo peko cele sobote vse do večernega kulturnega programa, po prireditvi pa še pozno v noč. V nedeljo dopoldne je bila na vrsti še delavnica Izročilo naših babic: pripovedi, pesmi, pregovori, izštevanke, molitvice in še kaj. Delavnica je bila namenjena predvsem udeležencem, da bi sami kaj povedali. Ogrevali smo se s pomočjo videoposnetkov pripovedovalcev s terena. Potem pa se je nekaj udeležencev opogumilo – začelo se je pripovedovanje, ki ga je bilo veselje poslušati! Dogajanje bi se zagotovo še bolj razvnelo, če bi nas ne priganjal urnik. Vseeno so na posnetku ostale 4 zelo dobro ubesedene folklorne pripovedi: razlagalno povedka in 3 šaljive pripovedi. To je lepo dopolnilo zbirko pripovedi, ki so bile dokumentirane med narativnimi intervjuji z 18 sogovorniki, ki sem jih zvabila na pogovor in pripovedovanje v preteklih (ne celih) dveh dnevih. Poleg informatorjev, ki živijo v Nemčiji, so nekaj gradiva prispevali tudi gostje iz Slovenije: čakajoč na prevoz do letališča je g. Tone Partljič kot iz rokava natresel lep kupček anekdot o slovenskem pisatelju Francetu Bevku ter nekaj zgodovinskih pripovedi o zavednoslovenskih Primorcih v Mariboru pred drugo svetovno vojno.
Prav vsem sogovornikom se iz srca zahvaljujem za sodelovanje! Hvala tudi organizatorjem za povabilo (“vpletena” je bila tudi dr. Marijanca Ajša Vižintin) in vsem, ki so prispevali k uspešni in ustvarjalni izvedbi srečanja.
Gradiva še nisem utegnila natančno popisati, zato še ne morem poročati o natančnem številu dokumentiranih enot. Približno pa je takole: vsak informator se je spomnil vsaj kakšnega fragmenta, večina je prispevala po več enot, našli pa so se tudi pripovedovalci z bogatejšim repertoarjem (največ je bilo pripovedi s strašljivo, coprniško in ezoterično vsebino). Taka bera je pri tako hitrem tempu, ki ni omogočal poglobljenega dela s posameznim intervjuvancem, več kot zadovoljiva! Gotovo pa bo treba zbiranju pripovednega izročila med Slovenci v Nemčiji nameniti vsaj še nekaj terenskih dni.
Cilj tega dokumentiranja je – poleg arhiviranja gradiva za folkloristične, etnološke, dialektološke in druge raziskave, ki zadevajo Slovence po svetu – objava v zbirki Glasovi. V tej zbirki slovenskih folklornih pripovedi iz današnjih, ki jo že od vsega začetka (od l. 1988) ureja ddr. Marija Stanonik, je doslej izšlo že 44 knjig (skupaj več kot 17.000 enotami); vsaka knjiga je z drugega območja slovenskega etničnega prostora: večina Slovencev v Sloveniji in v zamejstvu torej že ima svojo knjigo (le še nekaj je belih lis, ki bodo, upajmo, kmalu zapolnjene). Prav pa bi bilo, da bi tudi Slovenci po svetu nekoč dobili svojo knjigo!
