Prelepo se je bilo sprehoditi po naši prestolnici, na njenih ulicah srečevati znane obraze, zaplesati Slovencem iz domovine in tistim, ki živijo razkropljeni po svetu, ter našim dragim prijateljem, ki so si vzeli čas in nas prišli pozdravit.
Naš kratek izlet po Sloveniji smo začeli že 30.6. zvečer po namestitvi v enem izmed dijaških domov v Ljubljani, ko smo se odpravili na potep po, v raznorazne barve odetem, centru mesta. Ljubljanica z vsemi svojimi mostovi, barčki na obeh bregovih reke, sproščeni pogovori gostov in mimoidočih ter glasba uličnih umetnikov so nam pričarali pravi dopustniški občutek. Rekli smo si: ”Tu smo doma“ in ob napisih ”Dobrodošli doma” nam je bilo res toplo pri srcu. Takoj prvi večer smo srečali nekaj prijateljev, med njimi Klemena Žumra in Luko Luzarja, skupaj smo spili pijačko, dve in prijetno pokramljali. Mlajši so se odpravili v bližnjo diskoteko, tisti malo starejši pa smo si ob Andrejevi spremljavi na kitaro na dvorišču doma še malo zapeli.
Petek, 1.7. smo začeli z obiskom parlamenta, kjer nas je sprejel parlamentarec Jani Kikelj v družbi evropske poslanke mag. Tanje Fajon. Vodička nam je na jedrnat in zanimiv način predstavila zgodovino parlamentarne hiše, samo organizacijo parlamentarnega telesa, Jani Kikelj pa je dodal še nekaj praktičnih pripomb, kako izgleda delo parlamentarca. Z zanimanjem smo si ogledali razpravno dvorano in se nasmejali pripombi, da se prav dobro vidi, kateri sedeži so bolj redko zasedeni, saj izgledajo kot novi. Seveda lahko delček k temu pripomore tudi manjša kilaža lastnika sedeža, a se nam to v danem momentu ni zdelo tako pomembno. Po ogledu parlamenta smo si privoščili kavico, seveda kje drugje kot pri legendarnemu Mačku, srečali sekretarja pri Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Aleša Selana ter prijatelja Daniela Nowaka in pa seveda naše drage Slovence iz Essna, ki so se nam pridružili na barki Rečni pirat, s katero smo se dobri dve uri vozili po Ljubljanici, se malo okrepčali, zapeli in zaplesali. Po izkrcanju na Mesarskem mostu smo srečali Darinko in Katarino Obranovič, Slovenki, ki sta dolgo živeli v Zürichu, in sta nas prijazno želeli obdariti s flancati, pa se nam na koncu žal ni izšlo. Prepričana sem, da so bili sosedje zadovoljni, saj sta jih menda razdelili mednje. Prisluhnili smo mešanemu pevskemu zboru iz Stuttgarta, Ulma in Augsburga pod okriljem dr. Zvoneta Štrublja, ki se je z nami pripeljal iz Nemčije, nato pa smo se počasi odpravili proti domu, kjer smo se preoblekli in pripravili za naš nastop. Tisti, ki so ostali v mestu, so se sprehodili med številnimi stojnicami, nekateri so imeli celo srečo izmenjati par besed z ministrom dr. Boštjanom Žekšem in predsednikom Vlade RS Borutom Pahorjem. Folklorna skupina SKUD Triglav pod vodstvom Darje Toš je zaplesala na dveh prizoriščih, in sicer na Borštnikovem trgu in na Mestnem trgu. Na slednjem nas je sicer že dodobra napral dež, kar pa ni pretirano pokvarilo našega dobrega razpoloženja. Pogledati nas je prišlo kar nekaj prijateljev, ki smo jih povabili, kar nekaj med njimi je bilo mojih prijateljev. Ne morete si misliti, kako sem bila vesela prav vsakega izmed vas, čeprav sem ”frfotajoča” v svoji beli belokranjski noši z vsakim uspela izmenjati le par besed. Nam, ki živimo v tujini, je beseda prijatelj, in to ne katerikoli, pač pa slovenski prijatelj, dobila poseben, globlji pomen. Preoblekli smo si mokre noše in se vrnili na ljubljanske ulice, ki pa so se medtem, zaradi dežja, žal že dodobra izpraznile. Kljub temu je bilo lepo prisluhniti programu na Prešernovem trgu ter nekaj prigrizniti v enem izmed lokalov v Stari Ljubljani.
V soboto, 2.7. smo se po zajtrku odpeljali proti Prekmurju. Pridružili sta se nam tudi Marijana Kunc in pa naša vodička Jožica Pongrac. Jožica nam je že med vožnjo razložila razliko med Prekmurjem, Pomurjem in Prlekijo, vendar raje ne bom ponovila, kaj sem si zapomnila, ker bi bilo gotovo narobe. Sem pa dojela, da je to za ljudi s tistega območja precej občutljiva tema. Morda nam bo še enkrat pojasnila, kaj je na stvari, da si bomo enkrat za vselej zapomnili. Prva misel, ki se mi porodi, če nekdo omeni besedo Prekmurje, je hrana. Jedlo se je in jedlo se je, kot da v Stuttgartu nimamo ničesar za pod zob. Najprej smo se ustavili v Šunkarni Kodila blizu Murske Sobote, kjer so nam predstavili način pridelave njihovih mesnih dobrot, nekaj smo jih lahko tudi poskusili in se okrepčali s kapljico žlahtnega vinčka. Naš Pascal je raztegnil svojo harmoniko, tako da smo lahko že navsezgodaj zaplesali. Pot smo nadaljevali proti Lendavi, kjer sta nas pri kapelici Svete Trojice nestrpno pričakala Andreja in Tomaž Horvat. V kapelici leži mumija Mihaela Hadika, ki je odigral pomembno vlogo v zgodovini mesta in z zanimanjem smo prisluhnili nesrečni ljubezenski zgodbi, ki se je stoletja prenašala od ust do ust. Sicer manjkajo določeni zgodovinski dokazi, ki bi potrdili verodostojnost zgodbe, a nekaj resnice je gotovo na tem, da so obstajale in morda še obstajajo ljubezni, ki so močnejše od smrti. Tomaž in Andreja sta nam s hribčka razkazala okolico Lendave, Tomaž je predstavitev podprl s posameznimi zgodovinskimi dejstvi, nam pa je postalo jasno, zakaj so Prekmurci tako ponosni na svoj delček domovine. Res je lepo, nekako mirno, kot da bi se čas tam ustavil. Obvezen del programa je bil seveda ogled nogometnega stadiona, v bližnjem ribiškem domu pa smo bili ponovno deležni prekmurskih dobrot. Pongracovi in Horvatovi starši so posebej za nas napekli različne vrste peciva, med drugim tudi gibanico, za kar se jim še enkrat prav lepo zahvaljujemo. Še nekaj gramov težji smo se odpeljali proti Otoku ljubezni, kjer sta nas s pozdravno tablo in novo porcijo slaščic prisrčno pozdravila Maukova. Z brodom smo se zapeljali preko Mure in naredili nekaj fotografij v upanju, da bo obisk prinesel ljubezen in srečo tudi vsem tistim, ki je še niso našli. Končno smo se namestili v prenočiščih v bližini Moravskih toplic, nato pa se odpravili na Goričko. Za nekaj minut smo se ustavili pri Goričkem gradu, ki je bil žal že zaprt in smo si zgradbo lahko ogledali le od zunaj. V mali vasici Markovci pa so nas na svoji domačiji že čakali Jasmina Ritlop in ostali člani družine. Pripravili so nam pravo pojedino. Čeprav vsi siti, se nismo mogli upreti čevapčičem, klobasam in pecivu. Še dobro, da smo lahko hrano pridno zalivali s pijačo, ki jo je bilo prav tako v izobilju. Jožica nam je predstavila skeč znanega prekmurskega humorista, in nas nasmejala do solz, Pascal nam je zaigral na harmoniko, da smo lahko ponovno zapeli in zaplesali okoli ognja, ki nas je prijetno grel. Lepo je bilo! Po polnoči smo se odpeljali še na veselico v bližnjo vas, na kateri so igrali Modrijani, zapel pa je tudi Seid Memić-Vajta, nekdanji član znane jugoslovanske skupine Teška industrija.
Naslednji dan je bilo sicer malo težje vstati, pa vendar smo se polni lepih vtisov odpravili nazaj proti Stuttgartu ter že delali plane, kam nas bo skupna pot odpeljala naslednje leto. Morda na Gorenjsko?
